Šeškov cilj je sam svetovni vrh, Prevca in drugi pa o življenju po njem
Na dogodku Kariera po karieri so Žiga Šeško, Peter in Cene Prevc, Dejan Zavec in drugi govorili o uspehu, denarju, padcih in vprašanju, kaj pride po prvi karieri.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Najprej je samo igra. Lopar v roki, skakalnica za hišo, prvi trening, prvi nastop, prvi občutek, da ti nekaj gre bolje kot drugim. Potem se začne urnik. Pridejo tujina, tekme, pogodbe, javnost, pričakovanja in vprašanje, ki se na začetku zdi predaleč: kaj bo, ko tega ne bo več?
Žiga Šeško je še na začetku poti. Peter Prevc govori iz izkušnje nekoga, ki je vrh dosegel in ga tudi zapustil. Cene Prevc iz izkušnje prehoda, ko se po koncu kariere življenje ne ustavi, ampak spremeni prestavo. Dejan Zavec pa iz sveta, v katerem športnik pogosto prepozno razume, da njegov uspeh ni zanimiv samo njemu, ampak tudi ljudem okoli njega.
Vsi so sodelovali na dogodku Kariera po karieri, ki ga je na Brdu pri Kranju organizirala Zavarovalnica Triglav kot prirediteljica in glavna sponzorka. Ob njih so nastopili še nekdanja alpska smučarka Katja Koren, nekdanja vrhunska rokometašica Deja Dolar Ivanović, violinistka Lara Mršnik Čemažar, podjetnica, glasbenica in vplivnica Nina Grilc ter nekdanji paraalpski smučar Gal Jakič.
Tema dogodka je bila prihodnost po prvi karieri, a pogovori so pokazali, da se to vprašanje ne začne šele na koncu. Pogosto se začne že takrat, ko je kariera še v vzponu.
Šeško: »Cilj je med najboljšimi desetimi na svetu«
Pri Žigi Šešku se zgodba začne doma. Tenis mu je približal oče. Večji preskok se je zgodil pri približno trinajstih letih, ko je začel tekmovati na evropski ravni in začutil, da obstaja »še kaj več kot Slovenija«. Po osnovni šoli je odšel trenirat v Italijo, danes trenira v Španiji.
»Bil sem malo ločen od slovenskega okolja, izgubil sem mogoče malo stika s prijatelji, družine nisem videl tako veliko. Ampak tam sem tudi zelo veliko napredoval,« je povedal mladi teniški up.
Njegov cilj je postavljen visoko. »Moj dolgoročen cilj je biti med najboljšimi desetimi na svetu v članski konkurenci. To je velik cilj, ampak zmeraj pravim, da je treba imeti visoke cilje. Tudi če ne dosežeš vsega, si večinoma zelo blizu,« je dejal.
Šeško je govoril tudi o neuspehih. Pri vrhunskem športu so, kot pravi, vzponi in padci del poti. Pomembno je, da športnik ob padcu »drži glavo pokonci«, ker po padcu pogosto pride nov vzpon.
Po uspehu v Avstraliji so se okrepile medijske obveznosti, a jih ne opisuje kot breme.
»Nikoli nisem imel treme nastopati. Rad se pridružim takim stvarem in uživam v teh stvareh,« je povedal.
Tudi uspeh v Avstraliji se ni končal z dolgim premorom. Kot je povedal, so imeli po finalu z mamo in bratom že čez nekaj ur let nazaj v Evropo, ker ga je čakala reprezentančna tekma. »Na letalu niti nisem veliko razmišljal, potem, ko sem nazaj podoživljal, pa sem bil zelo ponosen sam nase,« je dejal.
Peter Prevc: »Šport je še zmeraj igra, ampak ta igra malo več šteje«
Peter Prevc je svojo pot opisal z začetkom, ki nima veliko skupnega z velikimi tekmami. Ko je bilo pozimi še dovolj snega, je okoli hiše postavljal majhne skakalnice. Potem ga je oče peljal v klub. Tam se je znašel med otroki, ki jih je naprej gnalo predvsem veselje do športa.
»To druženje iz veselja do športa nas je gnalo naprej,« je povedal nekdanji smučarski skakalec.
Sčasoma se je igra spremenila v resnejši ritem. Prišli so boljši rezultati, zahtevnejše tekme in svetovni pokal.
»Ko relativno zgodaj vstopiš v svetovni pokal, vidiš, da to ni več hec. Šport je še zmeraj igra, ampak ta igra malo več šteje,« je dejal Prevc. Takrat se mora športnik po njegovih besedah odločiti, ali bo za to živel ali se bo s tem samo še ukvarjal.
Ko se rezultati niso več samo vzpenjali, je ostal tudi pritisk pričakovanj.
»Ko se rezultati obrnejo, so pričakovanja medijev, sponzorjev in navijačev še nekaj časa zelo visoka, ti pa tega, kar vsi drugi pričakujejo, ne dostavljaš,« je povedal. Pomagalo mu je spoznanje, da okolica uspeha od njega ne zahteva nujno, ampak mu ga privošči. »Ko sem ugotovil, da drugi ne zahtevajo, da uspem, ampak so samo zelo veseli za moj uspeh, je tudi meni postalo lažje.«
Po koncu kariere je prišlo vprašanje, kaj zdaj. Prevc je povedal, da ima športnik med kariero pred seboj en sam cilj: uspeh v športu. Zato ni samoumevno, da že med aktivno potjo ve, kaj ga bo zanimalo zunaj tekmovališča.
Po koncu kariere si je vzel čas. »Pol leta paše počivati, potem bi pa možgani radi nekaj delali,« je povedal.
Danes sodeluje pri razvoju opreme za smučarske skoke, ukvarja se z različnimi projekti in fundacijo, ki jo je ustanovil z ženo in podporniki.
O fundaciji je povedal, da njen namen ni predvsem deljenje denarja, ampak prenos znanja in izkušenj različnih strokovnjakov s področij vzgoje, izobraževanja, gibanja in športa.
Cene Prevc: brat je želel najprej početi »nič«
Cene Prevc je v uvodnem delu dogodka govoril o tem, kako športniki pogosto ne vedo, kaj bi počeli po koncu kariere. Sam je svoj prehod opisal s prispodobo o prestavah. Po zaključku kariere je bilo, kot je dejal, »kot bi prestavil iz druge prestave v četrto«, zdaj pa je že »v peti«.
Ko je govoril o bratu Petru, je poudaril drugačen del prehoda. Povedal je, da Peter nekaj mesecev pred koncem kariere še ni vedel, kaj bo počel po njej, vedel pa je, da komaj čaka, da bo nekaj časa počel »nič«. Da se bo ustavil, si dal čas in dovolil dolgčas.
»V času dolgčasa smo ljudje taki, da se nam takrat rodijo najboljše ideje,« je dejal Cene.
Cene Prevc je ob tem poudaril, da finance niso nekaj, s čimer bi se človek ukvarjal šele »enkrat kasneje«. Po njegovih besedah je dobro o tem razmišljati že v času prve kariere, še posebej, če se med njo ustvarja zaslužek, ki ga bo treba razporediti tudi za prihodnost.
Zavec: »Zaslužek je vedno posledica dela«
Dejan Zavec je v pogovor vnesel drugačen del kariere: denar, pogodbe in ljudi, ki pridejo z uspehom. Najprej je opozoril, da zaslužek ne sme biti izhodišče športne poti.
»Če začneš o tem razmišljati, to ni prava pot. Zaslužek je vedno posledica nekega ustvarjanja, dela,« je dejal nekdanji boksarski svetovni prvak.
Toda prav zato lahko športnika finančni in poslovni del kariere presenetita. Medtem ko je osredotočen na trening, rezultat in naslednji nastop, se okoli njega pojavijo pogodbe, sponzorji, posredniki, ponudbe in pričakovanja.
»Pri športu je o tem premalo govora. Športniki smo v času kariere prepuščeni sami sebi. Nekatere stvari te presenetijo,« je povedal Zavec.
Po njegovih besedah je za večino športnikov to presenečenje tudi zato, ker so osredotočeni predvsem na rezultat. Ko ugotovijo, da so postali točka, s katero se želijo drugi povezovati, je lahko del priložnosti že mimo.
Zato je po njegovem pomembno, kdo je okoli športnika. Ne samo v času uspeha, ampak tudi takrat, ko je treba razmišljati, komu zaupati, kaj podpisati in kako dolgo lahko določeno obdobje zaslužkov sploh traja.
Katja Koren: pot se lahko konča hitro
Katja Koren je govorila iz izkušnje športnice, ki je kariero končala zgodaj. Pri 23 letih je imela olimpijsko medaljo in dobre rezultate, a prehod v naslednje obdobje kljub temu ni bil enostaven.
»Športniki se večinoma ne zavedajo, da ni rezultat tisti edini, ki skozi kariero šteje, ampak tudi priprava. Enkrat se ta pot konča. Če je vse po sreči, je lahko športna pot nekoliko daljša, ampak vseeno se zaključi. Če pa je smola, se lahko športna pot tudi zelo hitro konča,« je dejala.
»Tisti prehod je bil kar težek. Nisi pripravljen nanj, ker se večinoma sam ne pripraviš, tudi okolica te nanj ne pripravlja,« je dodala.
Njena izkušnja se je zato dobro povezala s Šeškovim primerom. Pri mladih športnikih je posebej izpostavila izobraževanje, ker se lahko kariera spremeni hitreje, kot si športnik predstavlja.
Glasba, družina in nenadni preobrati
Dogodek ni ostal samo pri športu. Violinistka Lara Mršnik Čemažar je govorila o poti, ki se je začela pri petih letih, ko je slišala violino in se odločila, da jo želi igrati. Danes njen svet ni nič manj zahteven od športnega: vadba, nastopi, šolanje, tujina in dolgoročna želja po mednarodni karieri.
Študij v tujini je opisala kot način, kako si »razširiš ne samo kariero, ampak tudi samega sebe«. Uspeh pri njej ni nujno rezultat na tekmovanju. »Uspeh je, ko pri nastopu nekaj poveš z glasbo, ko se dotakneš nekoga v publiki,« je povedala. Neuspeh pa je, ko prideš na oder in »odigraš samo note«.
Nina Grilc, podjetnica, glasbenica in vplivnica ter žena pokojnega ekstremnega športnika Marka Grilca, je govorila o življenjskem prelomu po moževi smrti. Povedala je, da je iz dvostarševske družine, ki je temeljila na prihodkih dveh oseb, breme čez noč prešlo na eno osebo. Takrat je bila na porodniški, zato je bil finančni udarec še večji.
»Marko ni imel življenjskega zavarovanja, ker je imel občutek, da ne tvega dovolj, da bi ga potreboval. Na koncu se je izkazalo, da so stvari včasih zelo nepredvidljive, življenje je nepredvidljivo,« je povedala.
Gal Jakič, nekdanji paraalpski smučar, je opisal drugačen preobrat. Pri trinajstih letih je po zdravstvenem zapletu čez noč pristal na invalidskem vozičku. Pozneje je govoril tudi o konkretnih stroških, ki pridejo z življenjem na vozičku: prilagojeni hoteli, dostopne sobe in načrtovanje poti.
Vprašanje, ki pride prej kot zadnja tekma
Na Brdu se zato ni govorilo samo o koncu kariere, ampak o času pred njim. O letih, ko športnik, umetnik ali javno izpostavljen človek še gradi prvi uspeh, hkrati pa že zbira izkušnje, odnose, znanje in odločitve, ki bodo pomembni pozneje.
Pri Šešku je to še začetek poti, pri Petru in Cenetu Prevcu že izkušnja prehoda, pri Zavcu opozorilo, da dobri časi ne trajajo sami od sebe, pri Katji Koren, Nini Grilc in Galu Jakiču pa opomnik, da se lahko življenje spremeni tudi hitreje, kot se konča kariera.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
