Ekonomist Spruk o novem zakonu: Slovenija mora nehati živeti na odlog
Ekonomist dr. Rok Spruk v zakonu vidi razvojno smer, ne čudežne rešitve. Meni, da morajo nižji davki iti skupaj z reformami in boljšo porabo javnega denarja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Interventni zakon je v javni razpravi hitro dobil politično nalepko. Za ene predstavlja dokaz, da želi država razbremeniti delo in gospodarstvo. Za druge je tvegan poseg v javne finance, socialno državo in porazdelitev bremen. Del razprave se je zato skrčil na vprašanje, ali politika sprejema razvojni zakon ali zakon za bogate.
Ekonomist prof. dr. Rok Spruk takšno branje vidi kot preozko. Zakon ocenjuje pretežno pozitivno, vendar ne zato, ker bi v njem videl čudežno rešitev za slovenske težave. Zanj je pomemben predvsem kot začetek razprave, ki jo bo Slovenija zaradi staranja prebivalstva, pritiska na zdravstvo in pokojnine, dražjega zadolževanja ter počasnejše gospodarske rasti vse težje odlagala.
Spruk opozarja, da Slovenija »po več letih zelo ekspanzivne fiskalne politike postopoma vstopa v obdobje, ko bo prilagoditev javnih izdatkov neizogibna«. Po njegovem ne gre za običajen spopad med levico in desnico, temveč za vprašanje, ali bo država tudi v prihodnje sposobna financirati storitve, ki jih ljudje od nje pričakujejo. Kot pravi, »to ni predvsem ideološko vprašanje, ampak vprašanje makroekonomske stabilnosti in dolgoročne sposobnosti države, da financira ključne javne storitve tudi v prihodnje«.
V jedru zakona sta dve vprašanji
Kako omejiti rast javne porabe in kako razbremeniti delo oziroma gospodarstvo.
To pomeni, da država po eni strani išče prostor za nižje ali počasneje rastoče obremenitve, po drugi strani pa mora poiskati, kje lahko porabi manj ali učinkoviteje.
Sprukova podpora zakonu izhaja prav iz te povezave: razbremenitev dela je po njegovem smiselna le, če jo spremlja boljša poraba javnega denarja.
Razvoj ni isto kot tekoča poraba
Interventni zakon je praviloma instrument, s katerim država hitreje poseže na določeno področje, kadar želi preprečiti poslabšanje razmer ali popraviti težavo, ki je po oceni politike ni več mogoče reševati z običajnim tempom. V tem primeru jedro razprave ni samo davčno, ampak tudi javnofinančno: koliko naj država porabi, kako naj razbremeni delo in gospodarstvo ter kje mora ohraniti prostor za razvojne naložbe.
Spruk pri tem opozarja pred varčevanjem po najlažji poti. Njegova prva ločnica poteka med porabo, ki državo dolgoročno krepi, in porabo, ki se širi brez jasnega učinka za ljudi. Država si po njegovih besedah lahko privošči »investicije v infrastrukturo, znanje, tehnologijo in produktivnost«, precej težje pa trajno financira »hitro rastočo tekočo porabo brez ustrezne gospodarske osnove«.
To je bistvena razlika. Eno je vlaganje v znanje, raziskave, zdravstvo, infrastrukturo, digitalizacijo in tehnologijo. Drugo je rast stroškov sistema, v katerem ljudje za več javnega denarja ne dobijo hitrejših postopkov, boljših storitev ali bolj pregledne države.
Sprukova kritika zato ni usmerjena v zdravstvo, šolstvo ali raziskave. Nasprotno, izrecno poudarja, da »ne bi bilo smiselno varčevati pri ključnih javnih sistemih in produktivnih poklicih, kot so zdravniki, medicinske sestre, učitelji, raziskovalci ali profesorji«.
Njegova glavna tarča je neučinkovita organizacija države. Po njegovih besedah problem Slovenije ni »preveliko število kakovostnih javnih storitev«, ampak »administrativno podvajanje postopkov in širjenje birokratskega aparata brez sorazmernega povečanja učinkovitosti«. Zato vprašanja ne postavlja kot dilemo med manjšo ali večjo državo. Sprukova poanta je drugačna: država mora za denar, ki ga pobere, delovati bolje.
Podjetja potrebujejo manj improvizacije
Spruk kot enega ključnih učinkov zakona izpostavlja predvidljivost. Za podjetja in male podjetnike ni pomembna samo višina davkov, ampak tudi občutek, da se pravila ne spreminjajo vsakih nekaj mesecev. Gospodarstvo lažje načrtuje zaposlitve, investicije in širitev, če ne deluje v okolju stalnih novih obremenitev, regulacij in ad hoc posegov.
Zato se mu ekonomsko najbolj smiselni zdijo ukrepi, »ki poskušajo omejiti rast tekoče javne porabe in nekoliko povečati predvidljivost javnih financ«. Predvidljivost ni suha proračunska kategorija. Za podjetje pomeni, da lažje izračuna, ali se mu splača zaposliti dodatnega človeka. Za malega podjetnika pomeni, da ne živi v stalnem pričakovanju novega posega države. Za gospodinjstvo pomeni manj strahu, da bo današnja razbremenitev jutri nadomeščena z novo dajatvijo.
Toda Spruk hkrati opozarja na napačno smer rezov. Država lahko na papirju hitro izboljša bilanco, če zareže tam, kjer je najlažje. A če reže v razvojne temelje, si dolgoročno dela škodo. »V času geopolitične negotovosti in hitrih tehnoloških sprememb bi bilo napačno, če bi država varčevala predvsem pri infrastrukturi, znanju, raziskavah ali produktivnosti,« pravi.
Omejitev rasti porabe je zato po Spruku smiselna le, če država zna ločiti med neučinkovitostjo in razvojem. Pri prvem mora rezati. Pri drugem mora paziti, da ne oslabi lastne prihodnosti.
Kaj bi občutil človek z običajno plačo
Za človeka z običajno plačo Spruk ne napoveduje hitrega preobrata. Ne govori o velikem skoku neto plače čez noč. Če bi ukrepi res prinesli postopno razbremenitev dela, »se lahko to sčasoma pozna tudi pri nekoliko višji neto plači oziroma počasnejši rasti davčnih in prispevnih obremenitev«.
Učinek bi bil torej deloma neposreden, še bolj pa posreden. Manj pritiska na nove davke, stabilnejše javne finance, boljše okolje za zaposlovanje in več investicij lahko dolgoročno pomenijo boljše možnosti za rast plač. A to ni avtomatika. Odvisno je od tega, ali bo država razbremenitev povezala z učinkovitejšo porabo in bolj konkurenčnim gospodarstvom.
Spruk pri tem zavrača predstavo, da je mogoče blaginjo trajno graditi predvsem z vedno višjo javno porabo. »Treba je razumeti, da dolgoročna rast življenjskega standarda ne temelji predvsem na vedno višji javni porabi, ampak na produktivnosti, investicijah, inovacijah in konkurenčnem gospodarstvu,« pravi.
Transferji lahko blažijo stiske. Lahko so nujni, kadar ljudje padejo pod dostojno raven življenja. Ne morejo pa sami ustvariti višjih plač. Te dolgoročno zahtevajo večjo produktivnost, znanje, vlaganja, tehnologijo in podjetja z višjo dodano vrednostjo.
Kaj bi lahko občutili ljudje?
Zaposleni z običajno plačo: ne nujno velik takojšnji dvig neto plače, ampak manjši pritisk na prihodnje davke in možnost postopne razbremenitve dela.
Bolje plačani in strokovni kadri: verjetno bolj neposreden učinek, ker so pri davkih na delo najbolj občutljivi in bolj primerljivi z drugimi državami.
Podjetja in samostojni podjetniki: predvsem več predvidljivosti, manj strahu pred novimi obremenitvami in lažje načrtovanje.
Upokojenci: ne neposredno višje pokojnine, ampak posredno vprašanje, ali bo država dolgoročno sposobna financirati pokojninski sistem.
Potrošniki: ne avtomatično nižje cene; to je odvisno od konkurence.
Zakaj je obremenitev dela osrednje vprašanje
Slovenija ima po Sprukovi oceni relativno visoko davčno in prispevno obremenitev dela. To pomeni velik razkorak med stroškom, ki ga ima delodajalec, in zneskom, ki ga zaposleni prejme na račun.
»Slovenija ima namreč relativno visoko davčno in prispevno obremenitev dela, kar zmanjšuje konkurenčnost, omejuje privabljanje visoko kvalificiranega kadra in zmanjšuje neto dohodke zaposlenih,« pravi.
Pri povprečnem zaposlenem se to vidi predvsem v neto plači. Pri visoko kvalificiranih kadrih pa Spruk vidi še širši problem. Slovenija tekmuje z drugimi evropskimi državami za strokovnjake, razvojne oddelke, tehnološka podjetja in investicije. Če je delo močno obremenjeno, država težje zadrži ljudi, ki ustvarjajo višjo dodano vrednost.
»Bolje plačani zaposleni in visoko kvalificirani kadri bodo verjetno najbolj občutljivi na morebitno davčno razbremenitev, saj Slovenija prav v tem segmentu močno konkurira drugim evropskim državam,« ocenjuje.
»Zakon za bogate« je po Spruku preozka oznaka
Očitek, da gre zgolj za zakon za bogate, Spruk označuje za poenostavljen in politično sloganiziran. Pri tem ne zanika, da bolje plačani pri nekaterih davčnih razbremenitvah nominalno pridobijo več. To je posledica dejstva, da že danes plačujejo večji del dohodninskega in prispevnega bremena.
Vendar po njegovem iz tega še ne sledi, da koristi ostanejo omejene samo na najvišje dohodkovne skupine. Ključno je, kaj se zgodi po razbremenitvi. Če ukrepi ostanejo pri višjih neto dohodkih ozke skupine, je pomislek legitimen. Spruk to tudi sam dopušča: »če bi ukrepi nesorazmerno koristili ozki skupini brez širših razvojnih učinkov ali brez hkratnega izboljšanja učinkovitosti države, bi bili takšni očitki upravičeni,« izpostavlja.
Če pa razbremenitev dela spodbudi investicije, zaposlovanje, produktivnost in višje plače, lahko učinek preseže skupino neposrednih prejemnikov davčne koristi.
Sprukova širša teza je, da socialna država ne živi samo od prerazporejanja, ampak tudi od gospodarstva, ki ustvari dovolj, da jo je mogoče financirati. Kot pravi, »dolgoročna rast in vzdržnost socialne države temeljita predvsem na produktivnem in konkurenčnem gospodarstvu«.
Nižji davki ne pridejo nujno do cen
Spruk opozarja tudi potrošnike, naj ne pričakujejo avtomatičnih pocenitev. Davčna razbremenitev ne pomeni sama po sebi nižjih cen v trgovinah, pri storitvah ali najemninah.
»Neposreden in avtomatičen prenos davčnih razbremenitev v nižje cene ni nikoli zagotovljen,« pravi.
Odločilna je konkurenca. Kjer je ponudnikov veliko in se borijo za kupce, se lahko del prihranka prenese v cene ali boljše pogoje. Kjer je ponudba omejena, lahko korist ostane pri ponudnikih. Stanovanjski trg je najbolj očiten primer. Če stanovanj ni dovolj, davčna sprememba sama ne zniža najemnin. Povpraševanje opravi svoje.
Zato Spruk poudarja, da mora država poleg davčne politike skrbeti tudi za »učinkovito konkurenco, manj administrativnih ovir in večjo ponudbo, denimo na stanovanjskem trgu«. Brez tega se lahko del učinkov razbremenitve izgubi na poti do potrošnika.
Upokojenci in potrošniki bi učinke čutili posredno
Pri upokojencih in potrošnikih Spruk ne govori o neposredni koristi v obliki višjih dohodkov ali takoj nižjih cen. Učinek bi bil bolj posreden: stabilnejše javne finance, nižji stroški zadolževanja države in dolgoročna sposobnost financiranja pokojnin, zdravstva ter socialnih storitev.
To je manj vidno od dviga neto plače, a javnofinančno pomembno. Če država ohranja zaupanje trgov in ne povečuje dolga brez jasnega načrta, lažje financira pokojnine, zdravstvo in socialne izdatke tudi takrat, ko se gospodarske razmere poslabšajo. Spruk zato fiskalne prilagoditve ne vidi kot samodejne grožnje socialni državi. Nasprotno: če zadene neučinkovito porabo, jo lahko dolgoročno pomaga ohraniti.
Račun se ne izbriše, samo prestavi
Podpora razbremenitvi dela ima pri Spruku jasno javnofinančno omejitev. Država ne more trajno zniževati prihodkov in hkrati nemoteno povečevati porabe. Če to stori, se račun ne izgubi. Preseli se v dolg, prihodnje davke ali pritisk na javne storitve.
»Javnofinančni vidik je pomemben in ga ni mogoče ignorirati,« poudarja Spruk. Nobena država ne more trajno zniževati prihodkov, ne da bi se vprašala, kako učinkovito uporablja javni denar.
Zato je razbremenitev dela po njegovem prepričljiva samo pod enim pogojem: »da razbremenitev dela in gospodarstva spremlja tudi bolj učinkovita in vzdržna struktura javne porabe«.
Če tega pogoja ni, zakon ne reši težave, ampak jo odloži. Danes nižji davki, jutri višji dolg ali nove obremenitve. Sprukova podpora zakonu zato ni podpora davčnemu optimizmu, ampak zahteva po državi, ki zna najprej pospraviti pri sebi.
Kje se lahko zakon zalomi
Največje tveganje Spruk vidi v tem, da zakon ostane samo popravek proračunskih številk, ne pa začetek spremembe v delovanju države.
»Največje tveganje vidim predvsem v tem, da bi zakon ostal zgolj delna fiskalna korekcija brez širših strukturnih reform,« opozarja.
Druga nevarnost je rezanje po najlažjem ključu. Če država zaradi pritiska na javne finance začne varčevati pri razvojnih investicijah, raziskavah, zdravstvu ali kakovosti izobraževanja, bi to po Sprukovi oceni lahko dolgoročno oslabilo produktivnost in potencialno rast gospodarstva.
Tretje tveganje je politično. Spruk opozarja, da se v Sloveniji razprava o ekonomskih reformah hitro spremeni v ideološki spopad. Takrat v ozadje zdrsne bistveno vprašanje: kateri izdatki državo krepijo, kateri jo dražijo brez učinka in kako doseči, da za pobrani denar deluje bolje.
Česa zakon ne rešuje
Spruk zakonu priznava, da odpira pomembni vprašanji: rast tekoče javne porabe in visoko obremenitev dela. Ne pripisuje pa mu moči, ki je nima.
»Zakon sam po sebi ne rešuje nekaterih globljih strukturnih problemov države,« pravi. Med njimi izpostavlja nizko produktivnost v določenih delih javnega sektorja, počasne administrativne postopke, težave stanovanjskega trga, demografske pritiske ter dolgoročno reformo zdravstvenega in pokojninskega sistema.
Zato bi bilo po njegovem napačno zakon predstavljati kot čudežno rešitev. Lahko pa pomeni korak v drugo smer: »korak v smeri bolj vzdržnega in razvojno usmerjenega ekonomskega modela«, če ga bodo spremljale širše strukturne reforme.
Pravi preizkus bo izvedba
Spruk interventni zakon podpira predvsem kot začetek razprave, ki jo Slovenija težko še naprej odlaga. Javna poraba ne more rasti brez dovolj močne gospodarske osnove. Delo ne more ostati visoko obremenjeno brez posledic za neto plače, investicije in konkurenčnost. Socialna država pa ne more dolgoročno temeljiti samo na vedno novih obremenitvah, ampak potrebuje gospodarstvo, ki jo zmore financirati.
Toda njegova podpora ima mejo. Zakon ne sme postati izgovor za reze pri zdravstvu, izobraževanju, raziskavah ali razvojnih naložbah. Prav tako ne bo dovolj, če se ustavi pri davčnih spremembah.
Pravi preizkus bo drugje: ali bo država znala zmanjšati neučinkovito porabo, odpraviti podvajanje postopkov, pospešiti administracijo in jasno povedati, katere naložbe so razvojne prioritete. Tam se bo pokazalo, ali je interventni zakon začetek resnejše spremembe ali samo nova epizoda v slovenski razpravi o davkih.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
