##IMAGE-4061973##

Odkar obstaja človeštvo, je vsako stoletje prineslo nekaj dobrega, razvijali smo se, izumljali nove stvari, pa tudi slabega, saj so se pojavljale krize, katastrofe bodisi gospodarske ali podnebne. Poskušali smo jih preživeti, nekaj nam je uspelo, nekaj pa tudi ne.

Tudi v tem stoletju brez tega ni šlo. Doživeli smo pandemijo, ki je zahtevala veliko število smrtnih žrtev, gospodarska kriza je uničila številna podjetja, ljudje so ostajali brez dela in posledično brez dohodkov, da bi prehranili družine. Priča smo porastu števila alkoholikov, še nikoli ni bilo toliko samomorov, depresija je zajela veliki del prebivalstva. Podnebne razmere še nikoli niso bile na tako nizki ravni, katastrofalne. Lahko rečemo, da je kriza v tem stoletju najhujša, kar jih človeštvo pozna.

Odgovorni, ki imajo, kot rečemo, »v rokah škarje in platno«, bi se nad tem morali zamisliti in sprejeti ustrezne ukrepe. Zaman smo jih čakali, le zakaj bi se ukvarjali s tem, saj jim ne manjka prav nič, držijo se svojih stolčkov in prikimavajo včasih nesmiselnim zakonom.

Skrajni čas je, da se dogovarjanju o usodi Evrope vključi mlade, saj imajo izdelano zelo jasno vizijo o odgovornosti do planeta, velik pomen pa dajejo tudi sočutju in solidarnosti.

Ta kriza je najbolj prizadela prav mlade. Naenkrat ni bilo več druženja s prijatelji, na svoje konjičke so morali pozabiti, šole so bile zaprte, izobraževanje je obstalo na mestu, šport je skoraj zamrl, nobene perspektive niso in ne vidijo več. A vendar, to so leta, ko bi morali prekipevati od življenja, ko bi si zadali življenjske cilje, uspevali v športu, prekipevali od zdravja in veselja. Pa ni tako, ta leta so za njih izgubljena, nihče jim jih ne more vrniti. Zavladala je splošna apatija.

Še dobro, da obstajajo nekateri mladi, ki so se temu odločno uprli, hočejo sodelovati pri vseh stvareh, ki odločajo o usodi nas vseh. Skrbijo jih podnebne spremembe, varstvo flore in favne, skrb za čisto pitno vodo, zmanjševanje lakote po svetu, pravična delitev dobrin in medgeneracijsko sodelovanje. Odločno zahtevajo, da se njihovi predlogi upoštevajo, da se čuje tudi njihov glas.

Zadnji čas je, da se jih čuje in posluša. Mladi niso preobremenjeni s preteklostjo, ne mečejo si polen pod noge, kar se dogaja sedaj, s ciljem, da bi ostali na svojih položajih. Sedaj jim gre dobro, vendar mislijo, da bodo živeli večno. Mladi nimajo izkušenj, le kaj bi lahko oni naredili, največkrat slišimo. Kako pa naj imajo izkušnje, če jih že na daleč odpravimo. Mladi imajo jasno začrtane plane, skrbi jih za ta naš planet, ki ga uničujemo, imajo dovolj empatije za starejše, za socialno pravičnost. Prav bi bilo, da se jih vključi pri sprejemanju zakonov na evropski ravni in v državah od koder prihajajo. Ne borijo se za stolčke, skrbi jih njihova prihodnost, zaposlitev, stanovanjska politika, poklicna kariera. Radi bi se izobraževali, to je čas digitalizacije, ki bi jo radi nadgrajevali, da bi bila razumljiva in v korist uporabnikom. Cilj je tudi da starejšim pomagajo obvladati vsaj osnovne digitalne veščine, saj brez tega bo v prihodnosti zelo težko.

Za vsa odrekanja in reševanje težav, ki so jih mladi v času krize uspešno prebrodili, se Evropski parlament želi pokloniti mladim in je leto 2022 proglasila za Evropsko leto mladih.

Mladi so hvaležni za ta poklon, še bolj pa bodo veseli, ko bodo vključeni v odločitve, ki se tičejo vseh, da bodo njihovi glasovi slišani in upoštevani, ne pa samo, da bo to spet samo mrtva črka na papirju.