Pexels

Njegovi starši opažajo, da doma pogosto sploh ne poskusi rešiti naloge. Raje odrine zvezek in reče: »Jaz tega ne znam. Meni matematika ne gre.« To se je začelo dogajati po tem, ko je pri več kontrolnih nalogah doživel slab rezultat. Sprva se je trudil, a ker mu kljub trudu ni šlo, je počasi začel verjeti, da je pri matematiki slab. Danes se umakne že na začetku, še preden bi poskusil.

To, kar se dogaja Luki, strokovnjaki imenujejo naučena nemoč. Gre za pojav, ko se človek po ponavljajočih se neuspehih prepriča, da trud nima smisla. Tudi ko bi imel možnosti za uspeh, se ne potrudi več, saj je prepričan, da se bo ponovil neuspeh. Posledice so: pasivnost, občutek brezizhodnosti in umik.

Izraz je v psihologijo v 70. letih prejšnjega stoletja uvedel Martin Seligman.

V svojih raziskavah je opazoval pse, ki so jih izpostavili neprijetnim dražljajem. Sprva se niso mogli rešiti, zato so obupali. Pozneje, ko so imeli možnost pobega, številni tega niso več poskusili. Naučili so se, da je njihov trud zaman, zato so raje ostali pasivni. Še bolj znana je prispodoba s cirkuškim slončkom.

Mladega slona privežejo ob količek, ki ga ne more izruvati. Čeprav večkrat poskusi, mu ne uspe. Ko odraste in postane dovolj močen, bi lahko količek zlahka izpulil, tega niti ne poskusi – v sebi je prepričan, da je nemočen.

Podobno se dogaja tudi ljudem: če nas življenje večkrat postavi pred zid neuspeha, lahko razvijemo prepričanje, da na stvari nimamo vpliva.

Pri otrocih se naučena nemoč pogosto kaže v šoli, pri učenju, športu ali vsakdanjih nalogah. Ko učenec dobi novo nalogo, je v njegovih mislih prisoten glas: »Ne znam, nikoli mi ne bo uspelo.« Zato se niti ne potrudi več. Lahko se tudi ob »oviri« odzove z jezo ali s popolnim umikom.

Podobno vedenje lahko starši opazijo tudi doma. Ob občutku nezmožnosti ali neuspeha otrok obupa, jezno prevrne kozarec ali pa odrine zvezek, knjigo. Njegov notranji občutek je, da je trud zaman.

Vloga staršev in učiteljev je pri tem ključna. Če otroka ob neuspehu grajamo, kritiziramo in mu dajemo občutek, da ni dovolj dober, se njegova nemoč le še krepi. Otroku se potrdi misel, da nima smisla poskušati. Če mu pokažemo, da so neuspeh in napake normalen del učenja, ter ga spodbujajo, da poskusi znova, se nauči, da trud šteje.

Pomembno je, da mu ponudijo naloge in obseg nalog, ki so zanj dosegljive, a hkrati tudi ravno pravšnji izziv. Pozorni morajo biti, da pohvalijo njegov trud, ne le rezultatov.

Na primer: deklica, ki ji pisanje ne gre, se bo ob kritiki hitro zaprla vase. Če jo učitelj ali starši pohvalijo za vloženi trud pri pisanju, pa bo postopoma začela verjeti, da lahko z vztrajnostjo napreduje.

Za otroke je zelo pomembno, da ob sebi čutijo odrasle, ki verjamejo vanje.

Učitelji in starši lahko veliko naredijo, če jim pokažejo, da je vredno poskusiti, tudi če ne uspe takoj. Otroku tudi veliko pomeni občutek, da ima nadzor nad svojimi dejanji in da lahko sam prispeva k uspehu. Potrebuje izkušnjo, da je zmogel zaradi lastnega truda in ne samo zaradi pomoči drugih. Odrasli pa lahko z otrokom pokažejo tudi na težave, s katerimi so se srečevali sami, na lastne napake in način, kako so jih premagali. Tako otrok vidi, da je normalno, če kdaj ne gre, a je pomembno, da ne obupa.

Naučena nemoč lahko otroke ujame v začaran krog pasivnosti, a ni neizogibna. Če starši in učitelji prepoznajo njene znake, lahko z razumevanjem, s podporo in spodbudo pomagajo, da otrok razvije občutek moči in zaupanja vase. Takrat naučena nemoč počasi izgublja svojo moč.

Spoznanje, da neuspeh ne pomeni konca, ampak priložnost za učenje, spremeni naučeno nemoč v naučena moč. In to je ena najdragocenejših popotnic za življenje.