##IMAGE-4073551##

Nevidni in zlovešči sovražnik COVID-19 je radikalno spremenil naš način življenja. Kar naenkrat smo se znašli v osami – karanteni, za zaprtimi vrati, če pa že gremo malo ven na zrak, kakor sovražniki hodimo daleč drug od drugega, prijatelja komaj da pozdravimo, svojcev ne vidimo več, vnukov ne smemo objeti, še dobro, da maska na obrazu skriva naše bolečine, naše razočaranje, nasploh naš trpeči obraz.

Dom, ki nam je prej bil zatočišče, pribežališče, kjer smo se počutili varno, nam je nenadoma postal jetniška celica, kjer lahko štejemo korake dan in noč. Ne vemo kaj početi, zatekamo se k hrani, naše telo postaja zakrnelo, nič več živahnosti ni v nas, le nejevolja, radi bi se skregali za vsak nič. Nismo si več podobni, to nismo mi, to so popolnoma druge osebe, ki so prevzele naše telo.

Si lahko sploh kdo zamisli, kako je starejšim ljudem, ki so že v normalnih okoliščinah bili zelo osamljeni z vsemi svojimi boleznimi. Vendar so si vseeno popestrili dan za nekaj uric v raznih društvih, obiskovale so jih tudi prostovoljke in jim delale družbo, če so to želeli. Sedaj društva ne delujejo več in starejši se doma počutijo popolnoma zapuščene, še posebno, če jim je partner – partnerica že umrl, otroci so daleč oziroma zaradi prepovedi prehajanja iz občine v občino ne morejo priti k njim. Se je kdo vprašal kako je z njimi, rabijo pomoč v kateri koli obliki? Rabijo pogovor, ki bi jih vsaj malo oživel? Tako pa ždijo vsak v svojem stanovanju, za sogovornika imajo predmete v sobi, zanemarjajo jemanje zdravil, ki so nujna za njihovo zdravje, k zdravniku si ne upajo zaradi neprestanih obvestil, da morajo starejši kot rizična skupina ostati doma. Še malo pa bomo morali mi starejši nositi značke z napisom »sem star in spadam v rizično skupino,« če bomo slučajno zmogli iti sami ven. Tako se nas bodo ostali lahko na daleč izognili. Ali kdo čuje njihove neslišne krike za pomoč, ki ne pride?

Ja, saj povsod obveščajo, da so psihologi na voljo za dajanje psihične pomoči, toda ali so pomislili, da starejši pod nobenim pogojem ne bodo poklicali psihologa. V njih je še od nekdaj zasidrana miselnost, da si nor, če rabiš psihologa ali psihiatra. To je bila velika sramota, vsi so s prstom kazali nate. Zdaj bi bila glavna naloga prostovoljcev, ki člane v svojih društvih dobro poznajo, da obvestijo psihologe kdo je najbolj potreben te pomoči, tu naj se izkažejo. Seveda, potrebna je bila tudi materialna pomoč, za kar jim gre vsa pohvala, bili so zelo prizadevni. Toda najbolj pomembna v tem trenutku je psihična pomoč, sicer bo večina od njih padla v globoko depresijo, lahko pa se bo zgodilo tudi tisto najhujše. Nisem strokovnjak za te zadeve, sem pa starejša in spadam v rizično skupino, osamljena brez partnerja in dobro vem kako to izgleda. Imam sicer srečo, da se mi pravi prijatelji oglašajo in poklepetajo z menoj, toda vsi tega niso deležni.

Upam, da bo tega obsednega stanja kmalu konec, kakor tudi virusa in bomo lažje zadihali, čeprav bomo celo življenje nosili pečat te katastrofe.