Profimedia

Recimo, da bi se zgodilo najhujše: jedrske konice so aktivirane, letijo proti ZDA; radarski sistemi zaznajo izstrelitev najpozneje v dveh minutah. Predsednik ima šest minut, da se odloči o povračilnem ukrepu. Vrne z enako potezo.

Po dobrih 30 minutah rakete dosežejo cilj. Še pol ure zatem jim sledijo sekundarni udari. Svet kolapsira v kaos. Takoj po prvem udaru klecnejo letalski, komunikacijski in satelitski sistemi. V prvi uri so ključna mesta – New York, Moskva, London in druge prestolnice – izbrisana s površja Zemlje.

V prvi uri umre več deset milijonov ljudi, v prvem dnevu več kot 100 milijonov. Udari, požari, potresi in radioaktivni prah sprožijo verižno reakcijo okoljskih katastrof. Začne se jedrska zima, ki traja od tri do deset let. Vojaške operacije je konec v manj kot dveh urah, civilizacije, kot jo poznamo, v enem do treh dneh.

Jedrskega napada ni mogoče preklicati

Danes obstaja devet držav, ki razpolagajo z jedrskim orožjem: ZDA, Rusija, Kitajska, Indija, Združeno kraljestvo, Francija, Pakistan, Severna Koreja in Izrael, ki tega na glas sicer ne priznava. Skupno imajo te države več kot 12.500 jedrskih konic, pripravljenih za uporabo. Američani in Rusi, ki živijo v malo večjih mestih, ter prebivalci večjih svetovnih prestolnic imajo v vsakem trenutku proti sebi usmerjeno jedrsko orožje, v svoji knjigi piše Annie Jacobsen, preiskovalna novinarka in Pulitzerjeva finalistka. Samo ZDA imajo nameščenih 1770 jedrskih konic, večina med njimi je v stanju pripravljenosti za izstrelitev, 400 od teh lahko izstrelijo v pičlih 60 sekundah.

Ko se enkrat sproži ukaz za jedrski napad, ga ni več mogoče ustaviti – ukazi so nepovratni. Sprožijo se lahko celo, če je država že uničena in vodstvo mrtvo. Rusija, denimo, ima tak avtomatski povračilni sistemi, imenovan Perimetr, »ljubkovalno« poimenovan Dead hand (mrtva roka), ki ob popolnem uničenju vodstva samodejno sproži povračilni napad.

Čeprav simbolni »rdeči gumb« fizično ne obstaja zares, je odločitev o jedrskem napadu v vseh državah, ki imajo jedrsko orožje, skrajno centralizirana in politična. V skoraj vseh primerih ima izključno najvišji politični ali vojaški voditelj, se pravi predsednik, pravico sprožiti jedrski napad, pogosto ob soglasju ali priporočilu vojaškega vrha. Tehnična izvedba je strogo varovana, večstopenjska in zakodirana. Vzemimo za primer ZDA. Tu odločitev sprejme izključno predsednik. Ta pri sebi ves čas nosi zlate kode (»gold codes«), shranjene na kartici velikosti kreditne kartice, imenovane »piškotek« (»biscuit«). Ob njem je vedno vojak z »jedrskim kovčkom«, ki vsebuje komunikacijsko opremo in kodirane dokumente ter že vnaprej določene cilje napada.

Predsednik najprej potrdi svojo identiteto s kodo s »piškotka«. Nato izbere cilje in vrsto napada (npr. protivojaški, civilni, omejeni, totalni napad). Ukaz gre v Nacionalni vojaški poveljniški center, kjer se začne tehnična izvedba. Tam dva visoka častnika potrdita avtentičnost šifriranega ukaza. Nato gredo ukazi naprej do raketnih sil, letal in podmornic. V posamezni enoti, od koder bodo lansirali jedrske konice, na primer v silosu z medcelinsko raketo, morata dva operaterja istočasno obrniti ključ v različnih ključavnicah, da sprožita raketo. Vsaj trije predsedniki – ZDA, Rusije in Francije – svoj »jedrski kovček« nosijo s seboj tudi na vseh svojih potovanjih.

Omrežje X

Človeška »napaka«

Sistem je namenoma zasnovan tako, da predsednikovega ukaza ni mogoče zakonito zavrniti. Če bi tehnično osebje ignoriralo ukaz, bi to pomenilo sojenje za izdajo. A vendarle se je to že zgodilo. In to ne enkrat. Rus Stanislav Petrov je bil leta 1983 dežurni častnik v poveljniškem centru za jedrski zgodnjeopozorilni sistem Oko, ko je ta zaznal, da je bila iz ZDA izstreljena raketa, ki ji sledijo še druge. Petrov je presodil, da gre za lažni alarm, in ni naredil usodne poteze, ki bi jo po pravilih moral – sprožiti povračilni napad.

Njegova odločitev, da ne upošteva ukazov, je rešila svet, saj je poznejša preiskava potrdila, da je sovjetski satelitski opozorilni sistem zares odpovedal. Še en tak heroj je bil podmorničar Vasilij Arhipov, ki je preprečil, da bi v kapitan kriznem trenutku kubanske krize uporabil jedrski torpedo. Verjetno je bilo dejanj, ko je človeštvo stalo na robu jedrskega prepada, še več, a niso pricurljali v javnost. Trenutek, ko se tisti, ki bi moral bombo dejansko sprožiti, še enkrat ustavi in vpraša, ali je res pripravljen uničiti svet in ali se res ne da nič več rešiti drugače, ima svoje uradno ime. Reče se mu »jedrski trezni trenutek« in je nezanemarljiva varovalka pred zdrsom v totalno jedrsko vojno. Človeška psiha, kakor je nezanesljiva, je tista, ki je že večkrat preprečila katastrofo.

Omrežje X

Ko se vojskuje umetna inteligenca

Prav zaradi človeške nezanesljivosti in neprimerno manjše možganske kapacitete se v vojskovanju pospešeno uveljavlja uporaba umetne inteligence (UI). Ta lahko v delčku sekunde preračuna najučinkovitejšo taktiko, neprimerno natančnejša je pri merjenju, deluje lahko v vsakršnih razmerah, tudi najbolj strupenih. Ni ji vroče, ni utrujena, ni lačna in ni je strah. Prilagaja in uči se sproti. Ne dela človeških napak in ni je strah poškodbe in smrti. Na bojišču ni več le kot napredni računalniški program za načrtovanje in logistiko ali hekerski napadalec. Polavtonomni sistemi, bojni algoritmi, vojaški brezpilotni letalniki in analiza bojišča v realnem času postajajo vsakdanji del sodobnega vojskovanja. Brezpilotni lovci in avtonomni droni so že sposobni sami napasti in se v roju povezati za samostojno napadalno akcijo.

Razviti so že tako imenovani »slaughter bots« – roboti za klanje. Uporaba umetne inteligence, ki lahko sama odloča o napadu, je izjemno problematična in odpira številna etična, pa tudi pravna vprašanja. Kdo je kriv, če UI ubije civilista? Lahko UI z napadom začne vojno? Več držav in organizacij, med njimi Združeni narodi in EU, predlaga prepoved popolnoma avtonomnih smrtonosnih sistemov. A večje sile, kot so ZDA, Rusija in Kitajska, niso naklonjene omejitvam, ko gre za napredna orožja.

Pred morilskimi roboti sicer že dolgo svari tudi denimo Elon Musk, ki možnost, da umetna inteligenca pokonča človeštvo, ocenjuje na 20 odstotkov. Pravi, da je UI za človeštvo večja grožnja kot jedrsko orožje. Vsaj do tega naj ne bi umetni um nikoli imel dostopa, se strinjajo vsi. Upati je, da bo tako tudi ostalo.

Med stroji in gumbi – odločitev ima vedno obraz

Napredek tehnologije, vse bolj avtonomni sistemi in izpopolnjena umetna inteligenca vodijo v vojskovanje, ki je najučinkovitejše in zato hladno, brezčutno in nečloveško. Vsaj jedrska orožja, najnaprednejša orodja uničenja, za zdaj ostajajo v človeških rokah. Pretekli »jedrski trezni trenutki« kažejo, kako pomembno je, da se tisti, ki sproži usodno orožje, zaveda vseobsežnosti posledic.

In tak trenutek razsodnosti ni vgrajen v sisteme – je izključno človeški. To pa utegne biti v razmerah, ko hodimo po robu noževe konice, tudi naša edina rešitev. Dokler odločitev za jedrski napad ostaja v rokah ljudi, obstaja upanje. Upanje, da se bo nekje, nekdo – v sobi brez oken, pod zemljo ali globoko v oceanu – ustavil in še enkrat razmislil, preden bo prepozno.