Sašo Bizjak

Zaradi tega perečega problema se je oblikovala slovenska pobuda My Voice, My Choice, ki opozarja, da omejevanje dostopa ne zmanjšuje števila splavov, temveč povečuje tveganje za ženske in za to se tudi te dni bori pred Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom.

Številke so nepopolne, posledice pa alarmantne

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) se po svetu letno zgodi približno 73 milijonov splavov, pri čemer se 61 odstotkov vseh nenačrtovanih nosečnosti in 29 odstotkov vseh nosečnosti konča z induciranim splavom (namenoma sproženim splavom). 

WHO poudarja, da je splav varen medicinski poseg, kadar je izveden z ustrezno metodo, v pravilnem obdobju nosečnosti in s strani usposobljenih strokovnjakov. Vendar navajajo, da je približno 45 odstotkov vseh splavov na svetu nevarnih. 

Ocene iz let 2009–2020 kažejo, da je 8 odstotkov vseh materinskih smrti povezanih s splavom, vendar WHO opozarja, da so smrti zaradi nevarnih splavov pogosto napačno klasificirane in predprijavljene zaradi pravnih posledic, pomanjkljivega zdravstvenega nadzora in družbenega pritiska. 

Splav je v mnogih državah (tudi v Evropi, še posebej v preteklosti) še vedno močno stigmatiziran. Posledično se smrt prijavi kot okužba, krvavitev ali neznan vzrok, namesto kot posledica nevarnega splava. Čeprav je Evropa na splošno varna, ženske v državah z omejenim dostopom še vedno tvegajo življenje, kar tudi potrjujejo podatki WHO.

· Slovenija

Splav ni hec, je pa včasih nuja

Evropa je med najvarnejšimi državami sveta, a hkrati dom omejitev

Evropa je v povprečju varno okolje za splav, a stanje med državami je izrazito različno. Slovenija, Švedska, Francija in Nizozemska omogočajo splav na zahtevo praviloma do 10.–12. tedna. Poseg je dostopen, brez posebnih administrativnih ovir. Hrvaška in Italija splav formalno dopuščata, ampak v praksi je do splava velikokrat težko priti, ker ga veliko zdravnikov zaradi ugovora vesti preprosto ne opravlja.

Poljska dovoljuje splav le v izjemnih primerih, tako so številni primeri smrti žensk zaradi zavrnjenih postopkov prejeli široko mednarodno pozornost. Malta ostaja najstrožja članica Evropske Unije. Splav je dovoljen le, če je življenje ženske ogroženo, ostale okoliščine pa še vedno niso pravno priznane. WHO navaja, da je delež nevarnih splavov bistveno višji v državah z restriktivno zakonodajo. To pomeni, da ženska sama nima pravice odločanja, ta je odvisna od komisij, sodnikov, zdravnikov ali pravnih postopkov.

Kaj pa Slovenija?

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) obstaja uradna statistika o fetalnih smrtih, ki vključuje tudi medicinsko prekinitev nosečnosti, a Slovenija ne vodi ločenih, javno dostopnih evidenc o smrti žensk zaradi splava. NIJZ sicer spremlja materinsko smrtnost, vendar ta ne prikazuje, koliko smrti je povezano s splavom. Smrtnost mater med splavom je v Sloveniji zaradi urejenega dostopa izjemno nizka.

Zato tudi strokovnjaki poudarjajo: števila žensk, ki v Evropi umrejo zaradi splava, ni mogoče natančno določiti. Številke so nepopolne, pogosto sploh niso poročane ali pa so drugače in napačno klasificirane.

· Politika

Ženska, ki je v prvi bojni vrsti bitke za varen splav

Simbol tega razkoraka je letos med mnogimi ženskami postala tudi Mirela Čavajda, ki je bila prisiljena zapustiti Hrvaško in priti v Slovenijo, potem ko ji doma niso želeli opraviti splava, čeprav je bilo njeno življenje ogroženo. Podobno se je zgodilo tudi ženskam na Poljskem, ki so umrle, ker so bolnišnice odlašale s posegom kljub življenjski ogroženosti. Takšnih zgodb je ogromno in za njimi trdno stoji slovenska pobuda My Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira).

Inštitut 8. marec

Slovenija v ospredju evropskih sprememb

Evropski komisiji je bila 1. septembra 2025 predložena pobuda My Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira), ki je zbrala 1.124.513 preverjenih podpisov, s čimer je postala 12. uspešna evropska državljanska pobuda. Organizatorji pobude, Inštitut 8. marec, so pozvali Evropsko komisijo, naj vzpostavi finančni mehanizem, ki bi ženskam omogočil varen in dostopen splav v Evropi. 

Evropska komisija/ Xavier Lejeune

Evropska komisija/ Xavier Lejeune

Zgodba se je razvijala naprej 1. oktobra, ko je Nika Kovač, ki je tudi pobudnica gibanja, skupaj s svojo ekipo predstavila namen pobude komisarki Hadji Lahbib, pristojni za enakost in krizno upravljanje.

Nato je bila pobuda še 1. decembra 2025 javno predstavljena na javni predstavitvi v stavbi Berlaymont Evropske komisije v Bruslju v Belgiji. Na zaslišanje je prispela tudi zgoraj omenjena Mirela Čavajda iz Hrvaške, dr. Annika, ginekologinja iz Nemčije, in še nekaj pobudnikov gibanja. 

Evropska komisija/ Xavier Lejeune

Nika Kovač je z govorom povezala celotno situacijo in predstavila problematiko v Evropi. 

"Znotraj Evropske unije dvajset milijonov žensk nima dostopa do varnega splava. Mirela, ki je danes tukaj, je bila več mesecev noseča, ko je izvedela, da ima plod tumor in da bi nadaljevanje nosečnosti lahko ogrozilo njeno življenje. Potrebovala je nujen splav. Toda na Hrvaškem, kjer živi, ni našla zdravnika, ki bi ji bil pripravljen pomagati. Ne zato, ker medicina ne bi mogla rešiti njenega življenja, ampak ker je politika stala na poti. Morala je zapustiti svoj dom in odpotovati v Slovenijo, da bi prejela osnovno zdravstveno oskrbo. Morala je prečkati mejo, samo da bi lahko zaščitila svoje življenje."

In nadaljevala:  "In Mirela ni edina. Dorota, Angelika in druge ženske na Poljskem so umrle, ker so jim bolnišnice zavrnile zdravljenje, tudi ko je bilo njihovo življenje ogroženo. Te zgodbe niso osamljene tragedije. So simptomi sistema, ki ženskam sporoča: tvoje življenje ni na prvem mestu. Od EU zahtevamo, da ustvari finančni mehanizem, ki bo ženskam iz držav z omejenim dostopom omogočil potovanje tja, kjer je splav varen in da postopek opravijo brezplačno." 

Evropski parlament bo o pobudi razpravljal na plenarnem zasedanju 18. decembra. Pobuda tako predstavlja konkretno prizadevanje, da nobena ženska v Evropi ne bi bila prikrajšana za varen dostop do splava zaradi kraja, kjer živi.

Inštitut 8. marec