Taljenje Antarktike razkriva skrito grožnjo za morski ekosistem
Zaradi segrevanja podnebja se z antarktičnim ledom sprošča živo srebro, ujeto tisočletja. Znanstveniki opozarjajo na tveganje za morski ekosistem.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Segrevanje podnebja povzroča vse hitrejše taljenje ledenikov na Antarktiki. Poleg dvigovanja morske gladine pa ima ta proces še eno, manj znano posledico: v morje se sproščajo velike količine živega srebra, ki je bilo v ledu ujeto več sto, ponekod celo več tisoč let.
Na to opozarja nova raziskava znanstvenikov s Pekinške univerze, objavljena v znanstveni reviji PNAS Environmental Sciences. Raziskovalci svarijo, da bi lahko sproščanje te strupene kovine resno vplivalo na enega najbolj neokrnjenih morskih ekosistemov na svetu.
Z analizo vzorcev sedimenta s 16 lokacij ob Antarktičnem polotoku so ugotovili, da se tam živo srebro kopiči približno dvakrat hitreje kot na drugih celinskih pasovih po svetu. Na kvadratni meter se ga letno odloži približno 93 mikrogramov, od začetka industrijske dobe pa se je hitrost kopičenja povečala za kar 160 odstotkov.
Zakaj je živo srebro problem?
Živo srebro je strupena težka kovina, ki je v naravi prisotna že od nekdaj. V ozračje ga sproščajo vulkanski izbruhi in drugi naravni geološki procesi, v zadnjih stoletjih pa so njegove količine močno povečale tudi človekove dejavnosti, predvsem kurjenje premoga ter industrijska predelava kovin.
Ko živo srebro pride v morje, ga vsrka fitoplankton - drobni morski organizmi, ki so osnova prehranjevalne verige. Fitoplankton pojedo manjše živali, te pa ribe, morski sesalci in morske ptice. Tako se živo srebro prenaša po prehranjevalni verigi, njegove koncentracije pa se z vsakim členom povečujejo.
Led je bil tisočletja naravno skladišče
Raziskovalci poudarjajo, da povečane količine živega srebra v ozračju same po sebi ne morejo pojasniti visokih koncentracij, ki jih zaznavajo ob Antarktičnem polotoku.
Ključna težava je hitro taljenje ledenega pokrova. Antarktični led je namreč tisočletja deloval kot nekakšno naravno skladišče, v katerem se je kopičilo živo srebro iz ozračja. Ko se led tali, se ta dolgo ujeta kovina sprošča v morje.
Obenem se z umikanjem ledu povečuje površina odprtega morja. To omogoča večjo rast fitoplanktona, ki iz ozračja absorbira še dodatne količine živega srebra. Segrevanje podnebja tako hkrati sprošča stare zaloge živega srebra in povečuje vnos novih.
Po izračunih raziskovalcev se je količina živega srebra, ki v morje prihaja zaradi taljenja ledenikov, od začetka industrijske dobe povečala za kar 550 odstotkov, medtem ko se je količina živega srebra, ki ga iz ozračja absorbira morje, povečala za 350 odstotkov.
Antarktični polotok se spreminja najhitreje
Najizrazitejše spremembe opažajo na Antarktičnem polotoku. Čeprav predstavlja manj kot pet odstotkov površine Antarktike, je v zadnjih 30 letih prispeval približno 60 odstotkov vse izgubljene mase ledenih polic na celini. Danes se skoraj 90 odstotkov tamkajšnjih ledenikov umika hitreje, kot bi bilo pričakovati zaradi naravnih podnebnih nihanj.
Posledice so že vidne tudi pri tamkajšnjih živalih. Prejšnje raziskave so pokazale, da ima 62 odstotkov vrst morskih ptic na Antarktiki koncentracije živega srebra nad varnimi mejami, pri približno četrtini vrst pa obstaja zmerno do visoko tveganje za škodljive učinke.
Znanstveniki zato opozarjajo, da taljenje antarktičnega ledu ne pomeni zgolj izgube ledenega pokrova in dvigovanja morske gladine. V okolje sprošča tudi strupene snovi, ki so bile v ledu varno ujete tisočletja. Če se bo segrevanje podnebja nadaljevalo, bi lahko ta proces še dodatno obremenil občutljiv polarni ekosistem.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
