© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Nadomeščajo igro, čustva in druženje
Čas branja 5 min.

Zastrašujoči podatki: mladostniki v letu dni tri mesece gledajo v zaslon


Petra Znoj
24. 7. 2025, 05.40
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

V moderni družbi je zaslon postal skoraj obvezen pripomoček vsakega otroka in mladostnika. Telefon, tablica, računalnik in družbena omrežja niso več zgolj orodje, temveč svet zase – digitalna soba, kjer se prepletajo druženje, informiranje, zabava in – zasvojenost.

otrok telefon.jpg
Profimedia
Če nenehno prejemamo potrditve, odzive in vizualne dražljaje, postane svet brez tega dolgočasen. In prav tu se začne začarani krog: otrokom postane dolgočasno brez telefona, a obenem so vedno bolj prazni in osamljeni, tudi z njim v roki.

Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) preživijo mladostniki v povprečju med šest in osem ur dnevno pred zasloni, kar pomeni, da v enem letu odštejejo kar tri mesece svojega časa zgolj za gledanje v ekrane. V Sloveniji ni nič drugače – strokovnjaki opozarjajo, da digitalna odvisnost vse pogosteje prizadene osnovnošolske otroke, včasih celo predšolske.

Raziskave potrjujejo, da so otroci, ki dnevno preživijo več kot dve uri pred zasloni, bolj nagnjeni k težavam s spanjem, koncentracijo, pojavljajo se tesnobnost, razdražljivost, zapiranje vase in celo depresija. In vendar družba pogosto prepoznava problem šele takrat, ko je škoda že storjena. Kaj se torej dogaja, zakaj otroci tonejo v digitalni svet in kako jih lahko poskušamo odklopiti?

Zasvojenost z vsebinami, ne napravami

Filozof in antropolog dr.Dan Podjed, ki tematiko digitalne zasvojenosti raziskuje vrsto let, poudarja, da niso telefoni tisti, ki zasvajajo – zasvajajo vsebine. »Telefon je mrtva naprava. Tisto, kar zasvaja, je to, kar se prikazuje na zaslonu – neskončni tok videov, sporočil, obvestil, všečkov, pozornosti, vsebin, ki so za mnoge privlačnejše od dejanskega, fizičnega sveta,« pravi. Ob tem opozarja na dvoličnost odraslih: »Medtem ko se starši pritožujejo, da so otroci zasvojeni s TikTokom, sami visijo na Facebooku. Večina odraslih preživi več kot polovico budnega časa pred zasloni.« Izpostavlja tudi skrajne primere, denimo da 10 % odraslih pogleda na telefon celo med spolnimi odnosi – kar kaže, kako globoko smo že sami vpeti v digitalni svet.

Zasvojenost pa ni le psihološka – gre za spremembo možganskih vzorcev, ki nastane zaradi pogostega dopaminskega dražljaja. Če nenehno prejemamo potrditve, odzive in vizualne dražljaje, postane svet brez tega dolgočasen. In prav tu se začne začarani krog: otrokom postane dolgočasno brez telefona, a obenem so vedno bolj prazni in osamljeni – tudi z njim v roki.

Kdaj vemo, da je preveč?

O zasvojenosti z digitalnimi napravami govorimo takrat, ko otrok izgubi nadzor nad uporabo in začne ta negativno vplivati na njegovo življenje. Kot pojasnjujejo pri Logoutu – slovenskem programu za pomoč pri digitalni zasvojenosti –, gre pri mladih najpogosteje za prekomerno uporabo videoiger in družbenih omrežij. Ko otrok preživi večino prostega časa pred zasloni, zanemarja šolske obveznosti, izgublja zanimanje za hobije, se izogiba druženju v živo, prikriva čas uporabe in kaže znake nemira, tesnobe ali celo agresivnosti ob omejitvi – gre za alarm.

Pri tem velja izpostaviti tudi enega najnevarnejših mitov današnjega časa: da je otrok v sobi, za računalnikom, »vsaj na varnem«. Kot opozarja dr. Podjed, je to zmotno in nevarno razmišljanje. V resnici je svet, ki se dogaja na zaslonih, lahko bolj nevaren kot otroško igrišče: tam so spletne zlorabe, nasilje, manipulacija, nerealne podobe telesa, pornografija in stalen pritisk primerjanja z drugimi.

Program na Rakitni – reset v naravi

V Sloveniji je trenutno najcelovitejši odziv na digitalno zasvojenost program Digitalni detox, ki poteka v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna. V sodelovanju z Logoutom mladostnikom ponujajo tridnevni ali tritedenski program, v katerem so popolnoma odklopljeni od digitalnih naprav. V tem času se udeleženci vključijo v vsakodnevno rutino brez zaslonov – vstajajo ob določeni uri, se udeležujejo skupinskih pogovorov, terapij, športnih aktivnosti, ustvarjalnih delavnic in dela z živalmi.

Poseben poudarek je tudi na vključenosti družine – starši se vključujejo v svetovanja in izobraževanja, saj brez njihove spremembe ni dolgoročne uspešnosti. Otroci se v treh tednih spomnijo, kako je živeti brez telefona. Sprva so nezaupljivi in pogosto odporni, a že po nekaj dneh začnejo spontano oblikovati vezi, se igrati, zabavati, spati bolje in jesti z večjo zbranostjo.

Kaj pravi stroka in kje so rešitve?

Dr. Dan Podjed opozarja, da danes največji izziv ni digitalna preobrazba, ampak analogna: »Odklop je postal ena ključnih besed sodobnega časa. Če smo stalno povezani s pametnimi napravami, se moramo znati tudi odklopiti. In uporabiti tisto, čemur pravimo zdrava pamet.«

Pri tem poudarja, da je najtežje biti zgled. Tudi sam se je moral disciplinirati – na telefon si je naložil aplikacijo, ki zaslon naredi dolgočasen, partnerki predal geslo za zaklep aplikacij in dnevno spremlja svojo uporabo naprav. Svojim otrokom ne dovoli pametnih telefonov. »Najmlajšemu sem rekel: ti si dovolj pameten, ne potrebuješ pametnega telefona. In dogovorila sva se – ima računalnik v skupnem prostoru, igra igre, a ve, da obstajajo meje.«

Podjed verjame, da se morajo starši bolj zavedati, da s tem, ko otroku ponudijo telefon, ne ponujajo več svobode – temveč skušnjavo, ki pogosto presega otrokovo zmožnost samoregulacije: »Ali bi svojemu sedemletnemu otroku ponudili šilce žganja? Verjetno ne. Pa vendar jim dajemo telefon, s katerim imajo dostop do vsega.«

Mednarodni primeri in slovenske pobude

V Franciji in Avstraliji so že sprejeli zakonodajo, ki mladim prepoveduje uporabo družbenih omrežij pred 16. letom. Ukrepi so odgovor na skrb vzbujajoče trende duševnega zdravja med mladimi, ki so od leta 2010 strmo naraščali – prav v času, ko so se pametni telefoni začeli množično širiti med otroke.

Tudi Slovenija je letos naredila pomemben korak. Zakon, ki bi omejeval uporabo telefonov v šolah, sicer še ni bil sprejet, a je bil postopek za njegovo uvedbo sprožen na pobudo strokovnjakov in z javno peticijo, ki jo je podprla tudi predsednica republike. Zamisel ni, da otroke izoliramo od tehnologije, ampak da jim omogočimo svobodo in zbranost v okolju, kjer je znanje in medosebna bližina pomembnejša od klikov.

Starši – največja rešitev in največji problem

Ena največjih ovir pri omejevanju zaslonov so – odrasli. Podjed opozarja: »Če mama doji otroka, medtem pa gleda v telefon, je to večje razčlovečenje, kot če bi otroka dala v vrtec. Problem je, da starši izgubijo stik z otroki, medtem ko so fizično z njimi. Otroka gledajo skozi zaslon, ne neposredno.«

Tudi deljenje otrokove podobe na omrežjih je postalo nekaj samoumevnega, a izjemno tvegano. Podjed se je pred leti zavestno odločil, da ne objavlja fotografij svojih otrok – niti s soglasjem, če so mladoletni. Opozarja, da »otroci postajajo vaba za všečke«, kar je etično in čustveno vprašljivo.

Ključ do spremembe – ravnotežje in dolgčas

Otroci danes potrebujejo nekaj, kar jim redko dovolimo – dolgčas. Ravno takrat, ko nimajo zunanjih dražljajev, začnejo razvijati svojo ustvarjalnost, domišljijo, čustveno regulacijo. Prvi korak k spremembi je vzpostavitev družinskih pravil glede uporabe zaslonov – določen čas brez naprav, prostori brez zaslonov, skupne dejavnosti. Poleg tega je pomembno, da otrokom ponudimo alternative: igro, gibanje, ustvarjanje, čas v naravi. Starši morajo biti pri tem dosledni in zgled: »Ko otroka pošlješ ven, bo najprej zmeden. A kmalu najde palico, kamen, prijatelja. In svet oživi.«

Zato se rešitev ne skriva le v omejevanju, ampak v ustvarjanju pogojev za drugačno izkušnjo. Programi, kot je digitalni detox na Rakitni, niso edina pot – so pa dokaz, da se da. Da se otroci zmorejo odklopiti. In da smo jim odrasli lahko pri tem največja podpora – ali pa največja ovira.


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.