Arhiv Štajerskega Tednika

Ta sezonska služba je bila v 19. stoletju pa tudi še v prvi polovici prejšnjega značilna za osrednje Slovenske gorice, poznali pa so jo v trikotniku vse do vzhodnih obronkov Pohorja na eni, do Radgonskih goric na drugi in do Ptuja na tretji strani. Čuvaje vinogradov so poznali tudi na Hrvaškem in v Srbiji, kjer pa so jih imenovali pudarji.

Palica za obrambo in napad

Običajno so se za to delo prijavili samski moški, ki so zaključili služenje vojaškega roka ali pa jim finančno ni uspela migracija v obljubljene dežele, kot je bila takrat Amerika, zato so se domov vrnili praznih rok in jim je prav prišel vsak zaslužek.

Ovtarja so kmetje praviloma najeli po 15. avgustu in ga za čuvanje pridelka v vinogradu plačevali do martinovega, torej približno tri mesece.

Vinska trta je včasih rasla na nižjih kolih kot danes, zato so zrelo grozdje dosegle tudi kokoši in ga pozobale. Na Marijino vnebovzetje, torej 15. avgusta, ko je grozdje uradno začelo zoreti, je zato župnik oklical, da je treba kokoši zapreti v kurnik. Če je ovtar v vinogradu našel spuščeno kokoš, jo je lahko nabodel in odnesel.

Preberite več v Štajerskem Tedniku