Na Trški gori; poznamo skoraj cel svet, kotičke doma pa ne
Devet tapravih je ob prijetnem vetrcu zakorakalo po prahu Kmetijske šole Grm, mimo zidanega kozolca, table Njiva, za katero je bila prava poplava nič več smrdeče gnojnice, pa po tapravih kamnih stare ceste v Jelše. Gredoč nas je spremljalo ropotanje traktorjev, iz zemlje pa brstenje pomladnih rož. Vlekla nas je poldanska ura, zato si bomo zbirko starega kmečkega orodja ogledali drugič. V Črešnicah smo občudovali lepo kamnito hišo. Spočili smo se ob slapu Kobila in bili nagrajeni s prijetno vinsko kaplico gospodarja Zadnika. Občudovali smo starodavni zidan izvir pod debelo bukvijo. Voda je še zmeraj čista, čeprav si je nihče več ne natoči. Potem pa le navzgor na burjo in v varno zavetje Marijine cerkve.
Katja je predstavila zgodovinske vire, saj je te dni 880 let, odkar je oglejski patriarh Peregrin podpisal listino, s katero podarja stiškemu samostanu tudi Trško goro, ter 800 let, odkar je papež Inocenc III. potrdil papirje. Ob zvokih harmonike smo se celo zavrteli, da smo lažje rešili kviz. Nagrada je šla z Ladislavom v Šentvid. Lado je odprl cerkev. Blaženost je kipela od povsod. O, človek, kako malo je potrebno, da si srečen!
Navzdol je šlo počasneje, saj smo v zidanicah poznali kar nekaj lastnikov, vsak pa je ponujal svojo kaplico. Še dobro, da smo znali reči ne, sicer bi se kar trklali.
Hvala srcu Trške gore - blesteči dur, Katji, Jožetu, harmonikarju in vsakemu posebej za sprejet izziv.
Slovenci poznamo skoraj cel svet, kotičke okoli svojega doma pa ne. Dokaz je slap Kobila.
No, pa drugič več poguma.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
