arhiv revija Jana

Ko je na tisto binkoštno nedeljo v Jurovskem Dolu ob 18.40 krogla, ki je preiskovalci niso nikoli našli, prestrelila pljuča Ivana Krambergerja, je zvok usodnega strela odmeval še dolga leta – in morda odmeva še danes. Kajti v očeh preprostega ljudstva je bil (in v veliki meri je še vedno) Kramberger svojevrsten duhovni naslednik mitoloških junakov, kot sta Kralj Matjaž in Peter Klepec, ki narodu priskočijo na pomoč v hudih časih; s političnega vidika pa je bil samonikli posebnež pravzaprav prototip sodobnega slovenskega populističnega voditelja, ki z robato retoriko in preprostimi odgovori na kompleksna vprašanja zna hipnotizirati množice. S tega vidika se zdi, da bi se "dobri človek iz Negove", kot so mu pravili drugi – pa tudi sam sebi – v današnjem času znašel kot riba v vodi: zmedeni in nad uveljavljeno politiko razočarani narod čuti (upravičeno ali pa tudi ne), da so časi spet hudi, javna debata pa zvečine poteka po družbenih omrežjih, na katerih bi Krambergerjevi statusi in memi bržkone želi plebiscitarno podporo. Triintrideset let po njegovi nasilni smrti se zato vprašajmo, kaj bi na vse to porekel Ivan Kramberger in kako bi dandanes vodil državo, če bi mu zaupali vzvode oblasti – bi dobili novega Kralja Matjaža ali slovenskega Trumpa?

"Kaj vendar počnete s svetom!""Če bi bilo po moji moči, bi v hipu odpravil vse meje, naj bo svet brez meja, naj bo svet dobrih ljudi, plemenitih ne glede na vero, narodnost, ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati drug drugemu," je zapisano v knjigi Srce Ivana Krambergerja, ki jo je narekoval ženi Marjeti. "Naj postane ves svet srečna družina, kjer bi ljubili drug drugega kot samega sebe, kot je učil Jezus Kristus, ki ga nosim v srcu kot svetlo lučko." Kot hudo travmatiziran človek (večkrat tepen in lačen kot sit je odraščal v revni viničarski družini, še mlečnozob pa je šel za hlapca h kmetu, ki ga je potem okrutno mučil) si je Kramberger prizadeval ozdraviti samega sebe tako, da bi "ozdravil" svet do te mere, da bi bil varen tako zanj kot za vse, ki doživljajo krivice in trpljenje.

Kakor je deloval kaotično, je bil Ivan Kramberger eden tistih ljudi, ki o sebi pravijo, da želijo v družbi narediti red – vendar za razliko od sodobnih populističnih trdorokcev ne na silo. Z lastnimi rokami je pomagal številnim revežem najprej v Nemčiji, kjer je živel in humanitarno deloval 20 let, nato pa v Sloveniji. Do goljufov, lenuhov in izkoriščevalcev sistema pa je bil neizprosen. Pridigal je zoper pohlep oblastnikov, kot priseljenec v Nemčijo je sočustvoval z begunci in ekonomskimi migranti, pozival je k spoštovanju in varstvu narave: "Že zdaj bi morali zardevati pred našimi najmlajšimi, ki nas gledajo z nezaupljivimi očmi in nam molče očitajo: Kaj vendar počnete s svetom!" Z vsem bitjem je nasprotoval vojnam in svaril pred uničujočimi posledicami jedrskega spopada.

Kramberger je pomemben del vzrokov za moralno in psihološko krizo tedanje (in sedanje?) družbe videl v trganju tradicionalnih družinskih vezi. "Kaj je družina? Družina je celica in mnogo, mnogo takšnih celic je človeštvo. Kakršne so celice, takšno je človeštvo. Morda je danes v človeštvu preveč slabih celic, zato so ljudje nesrečni. A krivi so sami!" je razmišljal v knjigi Srce Ivana Krambergerja iz Negove – v kateri je tudi odkrito priznal, da je kot dvakratni ločenec in mnogokrat odsotni oče redno preizpraševal tudi svojo uspešnost na tem področju. Čeprav je bil konzervativec, pa je znal biti kritičen do patriarhata: "Poleg običajnega dela mora žena opravljati vsa gospodinjska dela, urediti otroke in še in še. On, gospod mož, pa lepo leže na kavč, v roke vzame časopis in ga pazljivo prebira. In pri priči zarenči, če hoče žena spregovoriti nekaj besed o vsakdanjih težavah."

Jedro Krambergerjeve življenjske drže je bila katoliška vera; simbol Jezusa Kristusa je bil zanj ideal, h kateremu je težil, vsake toliko pa od njega tudi odpadel in se spet vračal. "Veren človek sem, z menoj hodi vedno in povsod Kristusova podoba," med drugim izpove v omenjeni knjigi, ki vsebuje tudi svojevrstne Krambergerjeve kontemplacije pomena vere za skupnost. Čeprav je bil goreč katolik, je po lastnih besedah spoštoval tudi druge veroizpovedi in ljudi ni delil po njihovih prepričanjih. Kakor se je trudil delati dobro, pa Ivana Krambergerja vseeno še zdaleč ne gre enačiti z arhetipom ponižnega odrešenika; dobri človek iz Negove je znal biti zelo častihlepen, željan slave in tudi moči, in čeprav je s svojim znatnim premoženjem pomagal marsikateremu revežu, ga je vendar tudi trošil po načelu, da je bog najprej sebi brado ustvaril.

Jezus in Tito z ramo ob rami

Opisana načela so tvorila njegovo politično vizijo, ki bi jo najlažje opisali kot populistični segedin različnih idej. V osnovi naj bi Kramberger sicer spadal na desno, ob tem pa svaril zoper divjo privatizacijo in denacionalizacijo ter rohnel zoper vračanje premoženja RKC, zagovarjal je pravico do splava in se zavzemal za delavsko solastništvo podjetij. Brez milosti je bičal "pokvarjene komuniste", obenem pa je znal briti norce iz pomladne ikone Jožeta Pučnika, medtem ko je visoko cenil Milana Kučana. V njegovem domu je na eni steni visela podoba Kristusa, ki ga je Kramberger izpostavljal kot "prvega socialista", nasproti nje pa je izobesil portret maršala Tita.

Kakšen politik bi torej danes bil, za kaj bi se v tem trenutku zavzemal Ivan Kramberger, če ga ne bi pred 33 leti pokosil atentator? Z neomajno gotovostjo lahko zatrdimo, da bi peljal narod na ulice zaradi izraelskega genocida v Gazi in ob vojni v Ukrajini. Prav tako bi vladi bral filipike zaradi načrtovanega povečanja izdatkov za obrambo in terjal, naj gre raje denar za socialo in delovna mesta. Zagovarjal bi debirokratizacijo delovanja centrov za socialno delo, reformo šolstva in prizadevanja za ohranitev javnega zdravstva. Skoraj zagotovo ne bi dal svojega glasu za sramotni izbris 25.671 ljudi iz registra prebivalstva, terjal bi glave odgovornih za velike korupcijske afere, kot je Teš 6, med epidemijo korone pa bi bil na barikadah kot najbolj goreč proticepilec. Zavzemal bi se za izstop Slovenije iz EU in zveze NATO, nasprotoval bi gradnji drugega bloka NEK Krško. Romsko problematiko bi reševal tako, da bi šel v dolenjska naselja igrat mirovnika, jih dobil po buči in nato vpil, da je treba nekaterim odvzeti socialno pomoč. Oglašal bi se po Facebooku in X-u, obenem pa mlajšim od 18 let prepovedal uporabljati pametne telefone. Na veliko bi se bodel s kritičnimi mediji in civilno družbo; če bi enkrat prišel na oblast, bi jo morda težko izpustil iz rok.

Ali bi bili kaj na boljšem, če bi še živel? Morda. Morda pa stanje v družbi ni odvisno od politike, temveč od nas samih; kaj pa če ta država in ta skupnost le nista tako zelo zavoženi, temveč nam dejansko ne gre tako slabo – ne zaradi naših voditeljev, ampak njim navkljub in zaradi vztrajnosti, sočutnosti, solidarnosti, poštenja ter marljivosti malega človeka. Tega se je zavedal tudi Ivan Kramberger: "Bili so še hujši časi, še večje nevarnosti, še večje naloge, in vendar je slovensko ljudstvo preživelo, celo na novo zaživelo, se utrdilo in razvilo in si z lastnimi močmi utrlo pot v prihodnost. Zakaj ne bi verovali in upali …"