Dijakinjino sporočilo delodajalcem: "Ne zaprite nam vrat pred nosom"
Na dogodku Mojstri prihodnosti so mladi pokazali, kaj znajo, pogovor o Erasmus+ pa je odprl vprašanje prakse, podjetij in prihodnjega kadra.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Kdo bo čez nekaj let delal v pekarnah, salonih, delavnicah, kuhinjah, logistiki, zdravstvu ali laboratorijih? O prihodnosti dela se pogosto govori skozi digitalizacijo, zeleni prehod in umetno inteligenco, a vprašanje je v resnici precej bolj osnovno: ali mladi dovolj zgodaj dobijo priložnost, da poklic spoznajo v praksi.
Na dogodku Mojstri prihodnosti se vprašanje prihodnjih poklicev ni odprlo v teoriji, ampak pri konkretnih izdelkih. Mladi so ob mentorjih, šolah in podjetjih pokazali, kaj znajo narediti, ko dobijo nalogo in prostor za delo.
Pri izzivu Pekarne Pečjak so se lotili bureka, izdelka, ki ga mladi poznajo, a so ga morali povezati z novimi idejami in realnostjo proizvodnje. Direktor Pekarne Pečjak Silvester Pečjak je ob tem opozoril, da zanimanje za delo s hrano ni več nekaj samoumevnega.
Živilstvo je pri nas, kot je dejal, »čedalje bolj ubogo«, zato upa, da je projekt koga spodbudil k razmisleku o živilski stroki. To je povezal tudi s širšo skrbjo za prehransko suverenost: »Če ni prehranske suverenosti, tudi ni suverenega naroda.«
Podobno je projekt zastavil tudi Dejan Zver, izvršni direktor Media24. Po njegovih besedah se v javnosti veliko govori o prihodnosti, premalo pa o mladih, ki jo bodo dejansko ustvarjali in v njej živeli.
»Mojstri prihodnosti so nastali zaradi mladih, ki idej nimajo le na papirju, ampak jih tudi uresničijo,« je poudaril.
Ko znanje stopi iz šolskih klopi
Po predstavitvah projektov se je vprašanje prihodnjih poklicev premaknilo iz šolskega okolja v prakso. Mladi lahko ob mentorjih razvijejo idejo ali izdelek, a šele delovno okolje pokaže, kako se znajdejo med novimi ljudmi, drugačnimi navodili in konkretnimi pričakovanji.
Pogovor »Erasmus+ brez filtra: priložnost za dijake in podjetja« se je zato nadaljeval pri tem, kako mladi pridejo do takšnih izkušenj, kdo jim pri tem odpre vrata in kaj od tega dobijo tudi podjetja.
Na odru so se srečali pogledi šole, podjetja in dijakinje. Govorile so Eva Zule, učiteljica ekonomskih predmetov in koordinatorica projekta Erasmus+ na Ekonomski šoli Ljubljana, Tjaša Pugelj iz frizerskega salona Hairhitekt in Viktorija Bradeško, dijakinja BIC Ljubljana.
Pogovor je povezovala Urška Slapšak iz Centra Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS).
Pogovor se zato ni ustavil pri vprašanju, kam lahko dijaki odidejo na prakso. V ospredju je bilo, kaj se tam zgodi - prvi stik z drugačnim delovnim okoljem, navodila v drugem jeziku, novi ljudje in preizkus, ali zna dijak znanje iz šole uporabiti tudi zunaj nje.
Urška Slapšak iz CMEPIUS-a je Erasmus+ opisala kot »skok iz cone udobja«. Za nekatere mlade je to prvi stik s tujino, prvi samostojni odhod od doma ali prvi let z letalom. A hkrati je poudarila, da ne gre za počitnice. Za dobro prakso so potrebni priprava, podpora in delodajalci, ki so pripravljeni sodelovati.
Na Ekonomski šoli Ljubljana, kjer Erasmus+ koordinira Eva Zule, izmenjava že dolgo ni več razumljena kot nagrada za najboljše ocene. »Erasmus+ ni več samo za odličnjake,« je poudarila. Pomembno je tudi, ali dijak sodeluje, pokaže zanimanje in je pripravljen izkušnjo vzeti resno.
Šele nato pridejo priprave: jezik, kultura, organizacija poti in tudi osebna priprava na to, da bo treba nekaj časa živeti in delati v drugem okolju. Šola lahko dijaka pripravi, ne more pa namesto njega opraviti izkušnje.
Prav tam se pokaže, kaj pomeni priložnost. Šola lahko da znanje in pripravo, podjetje pa mora ponuditi okolje, kjer se to znanje preizkusi.
Zule je poudarila, da šole mlade pripravljajo z znanji, ki jih gospodarstvo potrebuje, delodajalci pa jim morajo dati možnost, da ta znanja preizkusijo v praksi.
Tudi podjetja se lahko kaj naučijo
Tjaša Pugelj iz frizerskega salona Hairhitekt je pokazala, kako je videti, ko podjetje takšno priložnost dejansko ponudi.
Pri sprejemu tujih dijakov se najprej pojavijo praktični pomisleki, predvsem jezik in čas, ki ga zahteva uvajanje. A v praksi se je pokazalo, da se veliko lahko prenese z opazovanjem, delom in vključevanjem v vsakdanje naloge.
Pugelj je poudarila, da mladi iz tujine v podjetje prinesejo drugačne navade, poglede in trende. Zato izmenjava ni koristna samo za dijaka. Tudi podjetje dobi stik z novo generacijo in načinom razmišljanja, s katerim se sicer morda ne bi srečalo.
Viktorija Bradeško z BIC Ljubljana je o tem govorila iz lastne izkušnje. V tretjem letniku pekovske šole je za dva tedna odšla na prakso v Rotterdam. To je bil zanjo tudi prvi let z letalom, zato je bilo pred odhodom nekaj strahu, a predvsem radovednosti, kaj jo čaka v drugačnem delovnem okolju.
Tam je hitro videla, da se isti poklic lahko opravlja drugače. V Sloveniji je bila praksa po njenih besedah bolj celostna, z več dela od začetka do konca, na Nizozemskem pa je bilo več pripravljenih mas in polizdelkov. Izkušnja zanjo ni bila vprašanje, kateri sistem je boljši, ampak priložnost, da svojo stroko pogleda širše.
Zato je delodajalcem, ki pri sprejemanju dijakov še oklevajo, sporočila, da mladi ne iščejo bližnjic, ampak možnost, da se učijo. »Tudi mi se hočemo nekaj naučiti od vas, vi pa se lahko kaj naučite od nas,« je dejala. In dodala: »Samo ne zaprite nam vrat pred nosom.«
Zakaj je to tudi vprašanje trga dela
Tu se zgodba o Erasmus+ sreča s širšim vprašanjem trga dela. Greta Metka Barbo Škerbinc, generalna direktorica Zavoda RS za zaposlovanje, je na dogodku opozorila, da poklicna pot danes ni več tako predvidljiva, kot je bila nekoč.
»Ni več ene službe za celo življenje, ni več samo diploma in ocene,« je dejala. Delodajalci vse bolj iščejo tudi sodelovanje, prilagodljivost, pripravljenost na učenje in človeški stik.
Podatki zavoda kažejo, zakaj so takšne izkušnje pomembne. Poklicni barometer za leto 2026 napoveduje primanjkljaj kadra predvsem v zdravstveni oskrbi, šolstvu in gradbeništvu.
Napovednik zaposlovanja za prvo polovico leta 2026 pa kaže, da delodajalci pričakujejo 1,3-odstotno rast zaposlenosti in skoraj 30.000 zaposlitev. Pri takšnih potrebah se kader ne začne oblikovati šele ob razpisu za službo, ampak precej prej, pogosto prav pri prvi dobri praksi.
Zato praksa, mentorstvo in izmenjave niso le dodatek k pouku. Pri poklicih, kjer kadra že primanjkuje, so lahko prvi resen stik mladih z delom, podjetjem pa omogočijo, da prihodnji kader spoznajo prej.
V pekarni, salonu, delavnici, zdravstveni ustanovi ali logističnem podjetju se dober kader ne pojavi šele ob razpisu za službo. Začne se oblikovati prej, pogosto že pri prvi dobri praksi.
Erasmus+ v tej zgodbi ne rešuje vseh težav trga dela. Pokaže pa, kaj se lahko zgodi, ko se povežejo šola, podjetje in dijak, ki priložnost vzame resno.
Mladi dobijo izkušnjo, podjetja prej spoznajo prihodnji kader, država pa ohranja poklice, brez katerih ne delujejo ne gospodarstvo ne osnovne javne storitve.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
