Profimedia

Študentsko življenje danes pogosto ni več idealizirana slika mladostne brezskrbnosti in akademskega raziskovanja. Za številne mlade predstavlja zapleteno ravnotežje med študijem, službo, družinskimi obveznostmi in osebnimi stiskami. Marsikateri študent si mora vsak mesec sam zagotoviti sredstva za preživetje, se sooča z nepredvidljivimi urniki, dolgotrajnimi vožnjami do fakultete ali pa ob študiju skrbi za otroke, bolne starše ali druge sorodnike. V takšnih okoliščinah postane čas izjemno dragocena valuta, ki jo je treba skrbno razporejati.

Zato ne preseneča, da se mnogi pri obsežnejših in zahtevnejših študijskih nalogah zatekajo k hitrejšim rešitvam. Umetna inteligenca, še posebej v obliki orodij, kot je ChatGPT, se je izkazala kot priročen in vse bolj priljubljen pomočnik. Omogoča namreč hitro generiranje vsebin na podlagi preprostih navodil – študent vpiše temo, vprašanje ali opis naloge, sistem pa v nekaj trenutkih ponudi strukturiran in jezikovno tekoč odgovor. Sprva gre pogosto le za radovedno preverjanje možnosti ali pomoč pri oblikovanju idej. A številni hitro ugotovijo, da lahko z minimalnim vložkom truda pridobijo osnutek celotnega besedila.

Tako umetna inteligenca pogosto nadomesti tisto, kar bi sicer zahtevalo ure branja, premisleka in pisanja. ChatGPT postane orodje za oblikovanje uvodov, prepletanje teorije z argumenti, pisanje povzetkov in celo za prevajanje strokovnih izrazov. Vse to pa odpira pomembna vprašanja: kdaj gre za legitimno podporo učenju in kdaj prestopimo mejo v akademsko nepoštenost? Meja med nedolžno pomočjo in dejansko zlorabo postaja vse težje določljiva – tako za študente kot za njihove mentorje.

Ko nalogo napiše robot

V praksi se dogaja, da nekateri študentje s pomočjo ChatGPT dobijo osnutek cele naloge ali posameznih poglavij, ki jih le še rahlo preoblikujejo in oddajo pod svojim imenom. Takšne naloge na prvi pogled ne odstopajo bistveno od drugih – slog je tekoč, besedilo je logično strukturirano, pogosto celo slovnično brezhibno. A profesorji hitro zaznajo, da nekaj ni povsem pristno.

»Dobim nalogo, ki je brez napak, a v njej ni duha študenta. Manjka osebni ton, manjka razmislek, manjka raziskovalna radovednost,« pripoveduje predavateljica na eni od ljubljanskih fakultet. Pravi, da večinoma prepozna, kadar so vključeni generični odgovori, ki jih ustvari umetna inteligenca, a to še ne pomeni, da jih lahko tudi dokaže.

Profimedia

Programi za odkrivanje plagiatov ostajajo nemočni

Fakultete so doslej pri preverjanju avtentičnosti vsebin uporabljale programe, kot je Turnitin, ki primerja oddano vsebino z bazo internetnih virov in obstoječih nalog. Vendar umetna inteligenca, kot je ChatGPT, ustvari vsak odgovor na novo. To pomeni, da plagiatorska programska oprema ne zazna ničesar sumljivega, saj besedilo ni kopirano, temveč generirano.

Tudi ChatGPT sam nima vgrajenih varoval, ki bi preprečevale uporabo za študijske namene. Uporabnik lahko brez težav vpiše: »Napiši mi magistrsko nalogo o vplivu družbenih omrežij na politično participacijo mladih« – in dobi osnutek, ki ga z nekaj prilagoditvami lahko odda kot svoje delo. Vmes sicer umetna inteligenca pogosto doda opozorilo, da je to besedilo zgolj pomoč in da naj uporabnik sam preveri informacije, vendar takšne opombe nimajo praktične teže.

Etika: nova šibka točka študijskega sistema?

V preteklosti so študentje vedeli, da prepisovanje ni dovoljeno, saj gre za neposredno krajo tujih vsebin. Pri uporabi umetne inteligence pa mnogi tega ne doživljajo kot neetično. ChatGPT doživljajo kot orodje, ne kot avtorja. Mnogi so prepričani, da je uporaba digitalnih pomočnikov preprosto sestavni del sodobnega načina učenja – tako kot nekoč uporaba Enciklopedije Britannica ali danes Googla.

A pedagogi opozarjajo, da se s tem izgublja smisel visokošolskega izobraževanja, ki naj bi temeljilo na razmišljanju, analizi, samostojnem raziskovanju in osebnem pristopu k znanju. »Naloge niso namenjene le temu, da jih napišeš in oddaš. Gre za proces – razumevanje, refleksijo, povezovanje teorije in prakse. Če tega ni, je tudi diploma brez teže,« pravi dolgoletni profesor iz ene izmed ljubljanskih fakultet.

Odgovornost ostaja pri študentih – za zdaj

Večina slovenskih univerz se s pojavom umetne inteligence v akademskem okolju šele začenja resneje ukvarjati, zato enotnih pravil ali smernic, kako naj študentje uporabljajo orodja, kot je ChatGPT, za zdaj še ni. Ponekod razmišljajo o pripravi posebnih kodeksov, ki bi določali, kdaj in kako je uporaba takšnih orodij dopustna ter v katerih primerih mora biti jasno navedena. Prav tako se pojavljajo ideje o obveznem razkritju uporabe umetne inteligence pri pisanju seminarskih in zaključnih del.

V nekaterih tujih akademskih sistemih, predvsem v Veliki Britaniji, ZDA in Avstraliji, so šle univerze že korak dlje. Tam so nekatere institucije uvedle zahtevo, da mora študent ob oddaji naloge navesti, ali je pri njenem nastajanju uporabil umetno inteligenco, in če da, na kakšen način. Na ta način želijo povečati preglednost in hkrati opozoriti, da orodje samo po sebi ni prepovedano – ključna je njegova smiselna in poštena uporaba.

Pri nas pa trenutno večinoma še velja tihi dogovor, da je odgovornost na študentih samih. Toda vse več je razprav, da bi bilo treba tudi v Sloveniji oblikovati sistemske rešitve, ki bi jasno opredelile, kje je meja med dovoljenim in spornim. Vprašanja o kakovosti znanja, lastnem vložku in integriteti pisanja namreč presežejo tehnične vidike. Gre za temelje akademskega okolja, ki ne more več ostati brezbrižen do novih izzivov digitalne dobe.

Smo res pozabili na pomen lastnega truda?

Ob vsem tem se odpira še eno, morda najtežje vprašanje: ali mladi danes sploh še verjamejo v vrednost znanja, ki ga pridobijo z lastnim trudom? Mnogi pedagogi ugotavljajo, da se je motivacija za učenje bistveno spremenila. Ni več radovednosti, ampak le še želja po opravljeni obveznosti. Pritiski po čimprejšnjem zaključku študija, zahteve delodajalcev, kreditne obremenitve in druge življenjske okoliščine potiskajo mlade v kot, kjer jim ChatGPT ponudi izhod.

Toda hiter izhod pogosto pomeni dolgoročno izgubo. Študent, ki se zanaša na umetno inteligenco, ne razvija veščin pisanja, argumentiranja, kritičnega razmišljanja. Vse to pa so kompetence, ki jih bo nekoč potreboval pri delu.

Kaj nas čaka v prihodnosti?

Umetna inteligenca bo postajala vse bolj dovršena. Ne bo več mogoče prepoznati, ali je besedilo napisal človek ali stroj. In zato bo toliko pomembneje, da družba – in še posebej izobraževalni sistem – postavi jasne meje, pravila in etične okvirje. Ne zato, da bi kaznovala, temveč zato, da bi ohranila tisto, kar umetna inteligenca ne more nadomestiti: človekovo radovednost, ustvarjalnost in sposobnost kritičnega razmišljanja.

Na koncu dneva ostaja odločitev pri vsakem študentu posebej. Bo oddal nalogo, ki jo je napisal z glavo, ali pa tisto, ki jo je zanj ustvaril algoritem? In ob diplomi – bo lahko nase ponosen ali se bo le tiho vprašal: »Sem to res naredil jaz?«