Zemlje za bioenergijo skoraj nimamo – Slovenija med najslabšimi v Evropi
Alternativni viri energije postajajo vse pomembnejši, del tega je tudi gojenje rastlin, ki omogočajo pridelavo biomase za bioenergijo.
Vendar je rodovitna zemlja v prvi vrsti namenjena pridobivanju hrane, že to je pogosto v konfliktu z živinorejo. Samo na tako imenovana obrobna zemljišča pa pri nas težko računamo.
Ob naraščajočem tekmovanju med tradicionalnim kmetijstvom za pridelavo hrane in krme ter pridelavo obnovljivih virov bioenergije ali biomaterialov pridobivajo pozornost nekonvencionalni načini rabe zemljišč tako v Evropi kot po svetu. Kot možna rešitev se vse bolj uveljavlja raba zemljišč, ki niso primerna za visokoproduktivno kmetijstvo. V znanstvenih publikacijah se taka zemljišča pogosto označujejo kot obrobna ali odvečna oziroma degradirana zemljišča.
Bioenergija ne bo samoumevna
A tukaj nastopi težava: teh zemljišč ni prav veliko, glede na primerjavo z vso obdelovalno zemljo, so pa tudi slabo rodovitna, kar pride do izraza zlasti v južni in severni Evropi ter tudi v Sloveniji.
V okviru projekta SEEMLA so analizirali primernost zemljišč za bioenergijo, obrobna zemljišča so namreč vse premalo izrabljena, kot primer so analizirali pridelovalna zemljišča v Nemčiji, Grčiji in Ukrajini, na osnovi raziskav po vsej Evropi pa so tudi izdelali zemljevid ustreznosti zemljišč za alternativno energijo. V Sloveniji nam slabo kaže.
Obrobna zemljišča sicer določajo na osnovi kakovosti tal in v to kategorijo so uvrstili kar 46 odstotkov preučevanega evropskega območja. Od tega je 22,6 odstotka primernih za pridelavo obnovljivih virov, ko se izločijo zaščitena območja in druga zemljišča, neprimerna za rabo. Evropa tako ponuja velik potencial za obnovljive vire na obrobnih zemljiščih, a to pogosto »pade« v praksi zaradi neustreznih politik in predpisov.
Na voljo le manjši delež vsega zemljišča
Za biomaso, primerno za bioenergijo, je v Evropi na voljo približno 58 milijonov hektarov, kar predstavlja 10,5 odstotka Evrope. Največje deleže robnih zemljišč glede na skupno površino imajo San Marino, Albanija, Portugalska, Italija, Litva in Norveška ter vzhodna Evropa, ki je še najprimernejša za nekmetijske rastline.
Med negativnimi vplivi, ki slabo vplivajo na izrabo teh zemljišč, pa so najpogosteje omenili plitva tla nad trdno kamnino, neustrezen toplotni režim tal in sušo. Plitva tla prevladujejo v Sredozemlju in Skandinaviji, suše predvsem na Iberskem polotoku, neugoden toplotni režim pa v severni Skandinaviji in Alpah. V kategorijo držav, ki nimajo na voljo veliko obrobnih zemljišč za pridelavo biomase ali pa so ta zemljišča slabo rodovitna, je tudi Slovenija.
Zato so negovanje zemljišč in ne pretirano izčrpavanje ter predvsem ne prevelika pozidava kritični tako za pridelavo hrane kot pridelavo biomase za alternativne vire energije.
Od plitvih tal do suše
Globalno gledano bi lahko kar 65 odstotkov vseh zemljišč, primernih za kmetijstvo, prispevalo k pridelavi biomase. Vendar bi se ta delež prepolovil, če bi se upoštevala le obstoječa kmetijska zemljišča, in zaradi varstva narave.
Za analizo so izbrali že omenjene Nemčijo, Grčijo in Ukrajino, ki imajo zelo različne tipe obrobnih zemljišč in različno podnebje. Na ukrajinskem in grškem območju so analizirali zemljišča s plitvimi tlemi, opuščena kmetijska zemljišča, v Nemčiji pa so upoštevali še rudniške revirje in nekdanja industrijska območja.
Evropska robna zemljišča imajo torej omejen potencial za proizvodnjo bioenergije. V prihodnje bi izrabo teh zemljišč najbolj omejevali ekonomski dejavniki, če bi se pridelava torej sploh izplačala, ker je treba tudi v obrobna zemljišča vlagati. In kot so napisali v študiji, mora biti izraba robnih zemljišč tudi trajnostna, da ne bi s tem ogrozili drugih kmetijskih zemljišč oziroma jih prehitro izčrpali.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
