Po moje ni razmišljal o komunistični revoluciji, ko ga je še golobradega pobasala nemška vojska. Da ga niso poslali na rusko fronto, se je imel zahvaliti svojemu razmeroma dobremu znanju nemškega jezika. In so šli, po jugu naše nekdanje domovine, vse do Grčije, kjer so jih zajeli in dobršen del pobili v jamah nad in pod modro morsko gladino. Prebežal je k rdečekrakim in tri leta spoznaval južnodalmatinske otoke.

Berem zapise: 3.6.1943 Korčula, lačen, tri dni nismo nič jedli, težka borba pri Blatu, spoznal Maro; 7.8.1943 Vis, lačen; Brač, Korčula, Vis, Sinj, Knin, Senj, Reka...marš 40 kilometrov, ponoči 20 km, ni bilo jesti, streljanje,...

Medtem na drugem koncu - zapor v Trbovljah. Hladne stene in nenehna vpraševanja. Nandeta so prijeli. Obesili so ga na Frankolovem. Ko sem ga zadnjič videl, sva se delala, da ga ne poznam. Zato, da niso zgrabili še mene. Pa so me vseeno. Čakam, da grem, da pobegnem v gozd. Franci ve, kam je treba in h komu.

Po Kozjanskem, po gozdnih poteh, po hrano do prvih hiš, čakamo štirinajsto. Bračičevo, Jurčičevo, Šercerjevo. Kdaj bo konec? Pogrešam te, Marija.

Sosed pravi, da so v hosti le razbojniki, brezbožci, takšni, ki požigajo cerkve in si željo ta rdečih na oblasti. Sploh jim ne gre za domovino, ampak za boljševizem, ali nekaj takega. Pravi so tukaj. Že nekajkrat so bili pri nas in me priganjali, da se jim pridružim. Dvigoval bi zapornice na kontrolni točki. Mama pravi, da ne, a je zoprno, ker je pri hiši toliko otrok. Lahko bi se osamosvojil. Mama popusti.

V enem predalu je imela Ivanovo pismo in fotografijo nemškega vojaka, v drugem predalu Jožetovo fotografijo s petokrako, njegovo pisanje. Pa je odprla glede na potrebe in obraze na vhodnih vratih. Da je bil mir.

Cesta ob Savi je bila polna vozov. Bili so polno naloženi. Na obrazih ljudi je bil strah in naglica. Nekdo je obležal in kolesa so brez pomisleka zapeljala čezenj. Ob cesti je ležal padli tovor, ponekod truplo. Hitro, hitro stran od tod, stran, k rešitvi... Zdaj je drugače, zdaj je konec in vse, kar povezuje s tiranijo, je osovraženo, preganjano.

V Postojni sem. Z zastavami slavim zmago. Peš sem, vse od Reke in še prej. Saj je vseeno, le da je svoboda in da grem domov. Domov.

Kaj naj, pravijo, da nas bodo z vlakom peljali v Avstrijo, k Angležem. Mama pravi, da naj ne grem. A na koncu popusti. Grem. Skupaj z Albinom.

Pri delu nam pomaga nemški ujetnik Hans. V bistvu je zelo prijazen in deloven. Lepo skrbimo zanj. Čez noč izgine. Sliši se strojnica. Menda so kosti pod tenis igriščem. In v Hrastniku. V rovih.

Ne, niso se vrnili iz »lagra«, doma pa so pobili vse tri sinove. Aha, res je bil partizan, pravi borec, a ga je nevoščljivi sosed z lažno prijavo spravil v keho. Informbiro in te stvari. Ni bil tiho. Pred Golim otokom ga je rešila Rozi, ki je delala na ministrstvu, ali kaj. Vse zaradi motorja.

Zgodbe, dejstva mnogih spominov. In ne poligon političnih razprtij.

A lahko, prosim, končno zaključimo drugo svetovno vojno?!