arhiv DL/I. V.

##IMAGE-3287279##

Dr. Janez Drnovšek v času načelovanja vladi in predsedovanja naši državi ni imel veliko zasebnega življenja, vanj pa je spustil le redke najboljše prijatelje. Zelo blizu sta si bila z Novomeščanom Gregorjem Golobičem, nekdanjim tesnim sodelavcem v Liberalni demokraciji, ki je dr. Drnovšku stal ob strani vse do zadnjih ur.

Koliko so njegova modrost, zmernost, liberalnost in previdnost vplivale na slovensko zgodbo o uspehu?

“O tem ni nobenega dvoma. Njegov pečat je vseprisoten. Nekateri so zadnje dni komentirali, da je pojav Drnovška najbolj srečno naključje, ki se je primerilo Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih. No, on se s tem ne bi strinjal, saj tovrstnih naključij ni priznaval. Na eni strani so bile njegove docela premišljene in zavestne odločitve, na drugi strani pa je iščoča mlada država potrebovala natanko takšnega človeka. Prej bi lahko rekli, da sta si bila s Slovenijo usojena."

Smo dr. Drnovška poznali takega, kot je dejansko bil?

"Kolikor za kogarkoli lahko sploh rečemo, da ga dejansko (s)poznamo, je bil on odprta knjiga. V tem se je pravzaprav najbolj razlikoval: pri njem nikoli nič ni bilo zadaj, nič skritega, nobene mreže, nobene ‘zarote’ ipd. V tem je bila njegova moč. Nasprotniki so bili zato toliko( krat) neuspešni, ker so sklepali po sebi in niso verjeli lastnim očem in ušesom.”

Veliko je bilo govora o njegovih osebnostnih spremembah, potem ko je položaj predsednika vlade zamenjal s položajem predsednika države. Je šlo pri tem za dejansko spremembo ali je bila to bolj posledica delovanja v drugačni funkciji?

“Gotovo gre v marsičem za zelo različni funkciji in posledično neprimerljive pristope. Sam nikoli ni izgubil distance do svojega dela, bil je samokritičen in odkrito je govoril o lastnem razvoju in iskanju, kar vedno in nujno spremljajo tudi napake. A iz njih ni nikoli samovšečno skušal delati vrlin, ampak se jim je preprosto odpovedal – in se trudil naprej. Tudi pri njegovi večkrat nerazumljeni ‘osebni transformaciji’ ni šlo toliko za radikalen preskok, saj so ga teme, ki so zaznamovale drugo polovico njegovega predsedovanja, vznemirjale vseskozi. Predvsem je šlo za premik poudarka: če je bil ta prej na formalni plati, uveljavitvi demokratičnih pravil igre, spoštovanja pravnega reda, uzaveščanja državljanskih svoboščin in zavarovanja človekovih pravic, se je zdaj izrazito osredotočil na vsebino. Vsakdanjo in človeško. Čutečo in trpečo.”

Bili ste eden izmed redkih ljudi, ki so mu bili res blizu. Je bil, ko se je zavedel, da odhaja, ob pogledu na prihodnost Slovenije pomirjen ali zaskrbljen, kako je gledal na prihodnost planeta?

“Nikoli nisva govorila o odhajanju, zato takšnega konteksta ni bilo. Do konca pa ga je živo zanimalo, kaj se dogaja v Sloveniji in po svetu. O obojem je veliko napisal tudi v zadnjih letih. Iskren odziv ljudi in spontano množično sprejemanje (kar se je prepričljivo izkazalo v dneh žalovanja) njegovih opozoril na pogosto zamolčano in vstran potisnjeno hrbtno plat razvoja in napredka mu je utrjevalo vero v prihodnost Slovenije. Bolj razpet med strahom in upanjem je bil glede usode planeta, saj se zavest o globalnih neravnotežjih in zavračanje samoumevnosti, s katero se pristaja na zlo in nasilje, prepočasi prebija. Med državniki redka občutljivost in prizadevnost, s katerima se je teh najtrših vprašanj loteval Janez Drnovšek, sta pustili svojo neizbrisno sled. Prepričan sem, da bodo odzvanjala tudi v prihodnje.”