Shutterstock

Moj daljni, izjemno prijetni spomin pa je vezan na glasbo, na nenavaden ritem violinista in čelista, ki med igranjem izmenično udarjata z nogama ob tla. Če boste obiskali Rezijo v večji skupini, vam bodo tamkajšnji kulturniki zagodli in zaplesali v ritmu, ki ga ne boste pozabili. Vračali se boste z občutkom, ki nas pogosto prežema – tako majhni smo, pa tako raznoliki!

RTV

Rezija je ozka, prelepa 12 kilometrov dolga dolina, stisnjena pod Kanin ob slovenski meji in z obeh strani obdana z visokimi hribi. Na poti proti petim večjim krajem (občina Rezija nima niti tisoč prebivalcev) jemljeta sapo kristalni zelenomodri rečici Bila in Rezija, obširne bele sipine ob strugah pa namigujejo, da se ob večjem deževju spremenita v orjaška hudourniška vodotoka. A kar je lepo, včasih ni najbolj prijazno. V dolgi in burni zgodovini so se prebivalci, ki so bili zdaj pod eno, pa spet pod drugo oblastjo, le s težavo preživljali.  Plodne zemlje je bilo v dolini malo, pridelali so le najnujnejše. Takoj, ko se je sneg stopil, tudi po tri metre ga je zapadlo, so se prebivalci z živino preselili v lesenjače na pobočju hribov ter tam pasli in predelovali mleko do pozne jeseni, ko so se vrnili na svoje domove. Kar pa ne pomeni, da so v mrzlih mesecih lahko počivali, nasprotno, takrat se je začelo njihovo – recimo temu – svetovljansko življenje. Za preživetje je bilo treba tudi kaj zaslužiti.   

revija Jana

Brusači gredo na pot

 Podobne zgodbe srečamo tudi na drugi strani Kanina, v Soški dolini, kjer so moški brusili nože in popravljali dežnike ter krpali lonce v lepem delu Evrope, ženske pa so izdelovale lesen pribor in kuhalnice ter vezle, da so družine lahko preživele. Solbica je zadnja vas v Reziji, edina, ki je potres leta 1976 ni porušil, ker za razliko od drugih krajev v dolini stoji na skali. V tamkajšnji (nekdanji) šoli so uredili nadvse zanimiv muzej brusačev, ki pripoveduje zgodbo ne le o Rezijanih, temveč tudi o ženah in otrocih, ki so včasih šli z očetom na pot. V daljni preteklosti so orodje nosili v lesenem zaboju na ramenih, po drugi svetovni vojni pa so presedlali na kolo; to je služilo za prevozno sredstvo, pa tudi za brušenje – kolo so blokirali na posebnem podstavku in s pedali vrteli brus. Če so imeli s seboj otroka, je ta obiskal vse hiše v vasi ali ulici in na obroč natikal škarje, nože in celo kirurško orodje. Oče je potem po vrstnem redu vse tisto brusil, otrok pa je orodje vrnil strankam in pobral denar. Zakaj so bile včasih zraven tudi ženske? Brusači, še posebej starejši, so se bali, da bodo na poti izdihnili in ne bodo pokopani po božjih postavah. Mnogi so kar izginili, ker pač ni bilo nikogar, ki bi jih spodobno pokopal in obvestil družino. Skratka, ženske so poskrbele za grob, če se je možu kaj zgodilo, pojasnjujejo v muzeju brusačev. Še danes se tam najde kdo, ki vam nabrusi vse, kar hočete.

Mimogrede, Solbica ima 90 prebivalcev, dva muzeja in dve gostilni, obe sta tisti petek delali, in kar so gostje jedli, je bilo videti slastno. Pomislila sem na mnoge kraje v Sloveniji z nekaj sto prebivalci, kjer še kozarca vode ne moreš kupiti. Kdo pravi, da je Rezija na koncu sveta?  

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 16. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana