Samostojno Slovenijo je obiskalo že veliko svetovno znanih ljudi. Malokdo pa ve, da je v našem raju pod Alpami kar nekaj časa bival največji čarodej vseh časov David Copperfield. Saj veste: to je mož, ki hodi skozi stene in lahko poskrbi, da izginejo pred našimi očmi tudi tako velike zgradbe, kot je Ljubljanski grad. Pa še vrsto osupljivih trikov ima v rokavu. Tako neverjetnih, da ostanejo ljudje na njegovih predstavah od začudenja brez sape. Da je popularen, priča o njem tudi naslednji vic.

Dekle pri seksu na travniku ob potoku šepeta fantu v uho: ''Kako pa bo ime najinemu sinu? Kako pa bo ime najinemu sinu, ki ga delava zdaj?'' Po užitku stakne fant s svojega ponosa kondom, naredi na njem vozel, zadevo zabriše v potok in reče: ''Če se reši, bo David Copperfield.''

In čarodej nad čarodeji je bil v moji deželi povsem anonimno. Njegovo bivanje so pred kratkim razkrinkali slovenski policaji in kriminalisti. Z usklajeno akcijo so obelodanili tako imenovana slamnata podjetja. To so podjetja, ki v resnici sploh niso podjetja, ampak so to bolj pralnice denarja. Malokdaj se ve, kdo jih je ustanovil, še redkeje, kdo je bil v njih glavni, sploh pa je nemogoče ugotoviti, kam je izginil denar, ki se je stekal na njihovih računih. Vse skupaj, bi rekli z nekdaj zelo razširjeno frazo: ''Uzela jih magla.'' Podjetja, ustanovitelje in denar. Zadeve so bile tako dobro organizirane, speljane in zabrisane, da spominjajo na čarovnijo, pa ni nič čudnega, če ves potek okoli njih pripisujejo Davidu Copperfieldu.

Manjša žrtev takšnega slamnatega podjetja je bila pred leti tudi moja boljša polovica. Kot je Titanik nasedel na ledeno goro, je moja žena nasedla ponudbi o delu na domu. Ko je ponudniku dela na domu s položnico nakazala okoli petdeset evrov za material in pisno gradivo s skicami o tem, kako bo lahko izdelovala spominske svitke in z njimi zaslužila več, kot si upa sanjati, je vir njenega bogatenja usahnil. Izpuhtel. Izginil. Telefonirala je, pisarila, spraševala, upala in končno obupala. O podjetju, ki ji je obljubljalo lep zaslužek, ne da bi ji bilo treba stopiti spod hišnega krova, ne sluha ne duha. Ni ga našla niti na rumenih straneh telefonskega imenika, kaj šele na belih. Nekaj sto živopisnih spominskih svitkov se še danes valja po kleti. Edina korist od njih je ta, da potepuška mačka ne spi na betonu, ampak na svitkih, ki naj bi jih turisti kupovali kot spomin na mojo deželo in na čase, ko so ženske nosile v čebrih na glavah prat umazano perilo v vaške potoke.

Je imel tudi v tem primeru vmes svoje kremplje David Copperfield?

Težko verjamem. Iz mojega možganskega ozadja prihaja v ospredje spoznanje, da je pri nas Davidov Copperfieldov kot listja in trave. Denar ne smrdi in priti do njega na prefrigan, lahkoten način, je želja mnogih ljudi. Uspejo najbolj domiselni. Takšni, kot je moja žena, pa ostanejo z dolgimi nosovi. Tolažijo se z Davidom Copperfieldom in njegovimi osupljivimi čarovnijami.

Lepo je, če tudi v zrelih letih ohraniš v sebi vsaj delček otroka. Na njegov račun sicer obogatijo prevaranti, a verjeti v pravljice je po svoje tudi lepo. Predvsem pa dobro za živce.