Maja Hajdinjak

Pred kratkim se je končal desetdnevni festival sodobne umetnosti HOCHsommer (Visoko poletje). Osem umetniških iniciativ iz jugovzhodne avstrijske Štajerske in južne Gradiščanske se je pod tem imenom prvič povezalo leta 2017 ter združilo razstave, ki so potekale hkrati med poletjem. Poleg dvanajstih stalnih institucij, ki sodelujejo v projektu, je letos že drugič zapored potekalo nekaj dogodkov tudi v Sloveniji, in sicer na gradu pri Gradu, v nekdanji carinarnici v Gornji Radgoni ter na tromeji.

Letošnja tema festivala, ki je potekal pod geslom Overcoming the void (Premagovanje praznine), nagovarja različne vidike praznine – praznega prostora, notranje izpraznjenosti in odmaknjenosti. Geografsko gledano so pokrajine na južnem Gradiščanskem, vzhodnem avstrijskem Štajerskem in v slovenskih ter madžarskih obmejnih regijah dokaj odročni kraji. Nekoč strogo nadzorovani obmejni pasovi med vzhodnoevropskimi in srednje- ter zahodnoevropskimi deželami so bili le redko poseljeni, prometne povezave nezadostne, kraji pa osamljeni. Življenje v obmejnih krajih je potekalo v družinskih in majhnih vaških skupnostih, krepilo je povezanost ljudi, vendar so bili zato tudi nehote odmaknjeni in izolirani. Tovrstni vplivi so kljub odprtju meja prepoznavni še danes. S festivalom so organizatorji želeli preseči praznino v obmejnem prostoru, ustvariti nov prostor za čezmejno umetniško ustvarjanje in vzbuditi nov občutek povezanosti in sosedstva.

Maja Hajdinjak

V duhu (preseganja) meja

Poudarek je bil na projektu na tromeji, ki se v luči trenutnih razmer v Ukrajini na različne načine pozicionira čezmejno in v ospredje postavlja združevalno ter premagovalno funkcijo umetnosti. Tam so razstavljali štirje umetniki. Delo Lise Grosskopf  osvetljuje dejstvo, da so meje za nekatere zgolj preprost prometni znak, za druge pa malodane nepremagljiva ovira. Gre za prometni znak z napisom »open«, ki je bil postavljen na meji med Madžarsko in Avstrijo. V luči trenutnih razmer, povezanih z dogajanjem v Ukrajini, je delo aktualno tudi v tem kontekstu. Umetnica se namreč sprašuje, kako dolgo bo še trajala gostoljubnost Avstrijcev do ukrajinskih beguncev in ali se bodo odprte meje kmalu spet zaprle.

Boris Beja je razstavil instalacijo Sveža bolečina (Fresh Pain), s katero obravnava fenomen notranje, psihične praznine in v ospredje postavlja bolečino posameznika. Instalacijo sestavljata lopi, ki si stojita nasproti in v katerih se obiskovalci lahko usedejo in premišljujejo o svoji bolečini oziroma jo ponotranjijo.

Niti – vidna in nevidna povezava, instalacija Kinge Enzsöly, ponazarja, da države niso strogo razmejene z mejami, ampak so povezane prek ljudi, ki živijo nedaleč drug od drugega, prek kulture, skupne preteklosti, pogosto pa tudi skupnega jezika, podobno kot pri gobah in njihovih podzemeljskih povezavah, ki vplivajo na cele gobje skupnosti.

Razstavljena je bila še instalacija Prestol (Throne) Istvana Antala, ki jo je navdihnil fenomen tromeje, na kateri se tri kulture srečajo, mejijo druga na drugo ali pa druga v drugo trčijo. Je interaktivna skulptura, na kateri morajo istočasno sedeti tri osebe, saj le ko tri osebe istočasno sodelujejo, doseže umetnikov sedež svoj namen in stoji pokonci. Z instalacijo želi pokazati, da moramo ljudje sodelovati.

Maja Hajdinjak

Umetnost v vrtincu aktualnih dogodkov

Na gradu so razstavili dela iz dveh ciklov očeta t. i. harkovske fotografske šole Jevgenija Pavlova. Ta je leta 1971 s prijateljem Jurijem Rupinom ustanovil skupino Vremia (Čas), s prihodom katere se je začel fenomen omenjene šole, ki je bila znana po svoji teoriji udarca. Ob odprtju razstave je Andrii Pavlov, ki je vstopil iz Ukrajine z izrednim dovoljenjem, spregovoril o delu umetnikov in kulturnih delavcev v času trenutne vojne.

Na ogled so bila tudi dela madžarske umetnice Marthe Kicsiny, na katerih se posveča vplivu, ki ga imajo nekateri zgodovinski in sodobni dogodki, npr. represija, prisilna migracija ali pandemija, na kolektivno psiho.

Preberite še ...

Slovenija

(EKSKLUZIVNO) Luka Založnik, pričevalec iz afere Dars: Rok Snežič mi je narekoval, Feštajn pa je snemal

Festival Štajerska jesen v sodelovanju s HOCHsommer in Pavlovo hišo je predstavil še izbor filmov, ki obravnavajo rusko agresijo v Ukrajini. Ti ponujajo streznitven in človeški pogled na aktualne dogodke, sicer pogosteje razložene z vojaškimi in geopolitičnimi temami.

Pomembno je spominjanje

V nekdanji carinarnici v Gornji Radgoni je bila na ogled razstava Spuren/Sledi. Z njo so Verena Gotthardt, Marko Lipuš, Tanja Prušnik in Karl Vouk prispevali h kulturi spominjanja ob 80. spominskem letu izgona koroških Slovencev. Sorodnike umetnikov so med drugo svetovno vojno prizadele nacistične deportacije, dela, ustvarjena za to razstavo, pa so izraz soočanja z osebnimi zgodbami, ki jih je mogoče brati kot odsev sodobne zgodovine, ki se v bistvu nenehno ponavlja.

V Lipuševi seriji Tactics vidimo portrete vojakov, pri čemer gre za ironijo, ki figurice vojakov z natančno reproducirano vojaško opremo predstavi kot zveste kopije dejanskih vojakov na bojišču. Na ta način nam umetnik pokaže, kako ničeve so vojne igre, ki se jih igrajo nekateri odločevalci in katerih posledica so tragične usode na tisoče navadnih ljudi. Razstavljena so bila še tri njegova dela iz cikla Babica, v katerem obdeluje zgodbo svoje babice, ki je bila umorjena v koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Na njih so upodobitve skodelic iz koncentracijskega taborišča, na posameznih so vgravirane podobe, ki so zadnji poskus zapornikov, da bi se izognili številčenju in razčlovečenju s strani nacistov.

Maja Hajdinjak

Fotografinja Verena Gotthardt se je vrnila na kraj, od koder so bili ljudje pregnani iz domače hiše. Gre za Moste pri Šmohorju v Ziljski dolini, od koder je bila njena babica, ki je bila kot dojenček deportirana v tujino. Od tam je tudi kamen, ki na fotografijah brez teže visi v zraku. Nanj je umetnica privezala diapozitiv z motivom neba, tanka nit pa predstavlja spomin. Kako dolga je, kako močen je spomin in koliko ga bo ostalo, je odvisno od teh, ki se spominjajo in dajejo spomin naprej, je sporočilo razstave.

Celotno razstavo so zaokrožile zgodbe dijakov Dvojezične zvezne trgovske akademije v Celovcu iz časa nacizma, ki so se zgodile njihovim sorodnikom, in njihova razmišljanja o tem, kaj lahko mladi človek stori, da tovrstna grozodejstva ne utonejo v pozabo.