Od anarhije do mrtvega dekleta v kopalnici
London, jesen 1976. Mesto zaudarja po smogu, stavkah in obupu. Smetnjaki se prevračajo, tovarne ugašajo luči, mladina v predmestjih bere o množični brezposelnosti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Stop za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
In nekje med vsem tem kaosom štirje fantje v raztrganih oblačilih iz butika na King's Roadu zarjovejo, da prihodnosti preprosto ni. Nihče še ne sluti, da bo ta krik v pičlih dveh letih in pol rock glasbo obrnil na glavo, sprožil vsesplošno moralno paniko ter se tragično končal v hotelski kopalnici v New Yorku, kjer bo v mlaki krvi ležalo truplo dvajsetletnega dekleta.
To je zgodba o zasedbi Sex Pistols. Zgodba, v kateri sta ulični upor in absolutno samouničenje ena in ista stvar.
Gospodarska kriza in zima nezadovoljstva
Sredi sedemdesetih let je Velika Britanija drsela v gospodarsko krizo, kakršne po drugi svetovni vojni še ni doživela. Inflacija je divjala, vlada je morala Mednarodni denarni sklad zaprositi za rešilno posojilo, stavke so se stopnjevale in kmalu prerasle v zloglasno »zimo nezadovoljstva«. V temačnih delavskih soseskah Londona je odraščala generacija, ki ji obljube povojne države blaginje niso več pripadale.
»Fant z napačne strani tirov v takratni Angliji ni imel prav nobene možnosti.« – John Lydon
V takšnem ozračju, polnem frustracij, se je rodil punk. Ne kot modna muha, temveč kot surov in nujen izbruh.
Trgovina, ki je rodila fenomen
V elitnem Chelseaju, na naslovu 430 King's Road, sta Malcolm McLaren in oblikovalka Vivienne Westwood vodila butik, ki je z vsakim letom postajal bolj provokativen. Leta 1974 sta ga preimenovala v SEX in police napolnila s fetišistično modo. Po neuspešni menedžerski epizodi z New York Dolls v ZDA se je McLaren vrnil v London z noro idejo: potreboval je svojo skupino. Nekaj surovega, neobvladljivega in za medije »izjemno nevarnega«.
Material je našel kar v lastni trgovini. Steve Jones in Paul Cook sta vadila v zasedbi The Strand, basist pa je postal Glen Matlock, ki je v butiku delal kot prodajalec. Prelomnica se je zgodila avgusta 1975, ko so opazili najstnika z zelenimi lasmi in raztrgano majico Pink Floyd, na katero je z roko načečkal »I Hate« (Sovražim). Fantu je bilo ime John Lydon. Zaradi slabih zob je hitro dobil vzdevek Johnny Rotten (Gnili Johnny) in prevzel mesto frontmana. Bend je dobil ime: Sex Pistols.
Eksplozija v živo in vojna z založbami
Konec leta 1976 je izšel njihov prvi singel Anarchy in the U.K., ki je bil popolno nasprotje predimenzioniranega stadionskega rocka, ki je takrat vladal radijskim valovom. Pravi vžig pa je sledil 1. decembra 1976. Skupina Queen je v zadnjem trenutku odpovedala nastop v večerni televizijski oddaji Today, založba pa je v studio kot zamenjavo poslala Sex Pistols.
Voditelj Bill Grundy je bil očitno razpoložen za prepir. Po nekaj minutah zbadanja je Steva Jonesa izzval, naj »reče kaj škandaloznega«. Jones mu ni ostal dolžan in je odgovoril s sočno kletvico, ki je na nedolžni britanski zgodnjevečerni televiziji odjeknila kot strel.
Oddaja je trajala dobri dve minuti in pol, a je spremenila vse. Naslednje jutro je Daily Mirror udaril z naslovom The Filth and the Fury (Umazanija in bes). Telefonske linije televizije so pregreli zgroženi klici, Grundy pa je bil takoj suspendiran. Punk ni bil več podtalna scena, postal je nacionalna grožnja. To je sprožilo absurdno vojno z glasbenimi založbami, ki so s skupino podpisovale in prekinjale pogodbe kot po tekočem traku.
Založba EMI je po kratkem sodelovanju med oktobrom 1976 in januarjem 1977 pogodbo prekinila, saj se je vodstvo ustrašilo medijskega linča po zloglasnem intervjuju z Grundyjem. Konkurenčna A&M jih je pod okrilje vzela marca istega leta, a je avantura trajala zgolj šest dni. Pod hudim pritiskom javnosti so skupino gladko odpustili in uničili skoraj vse že natisnjene plošče. Sex Pistols so na koncu rešitev našli maja 1977 pri založbi Virgin, kjer je Richard Branson tvegal vse in izdal njihov edini studijski album, ki se je za vedno zapisal v zgodovino.
Prihod Sida Viciousa
Februarja 1977 je zasedbo zapustil Glen Matlock. Uradni razlog: preveč je govoril o Beatlih. Dejanski razlog: neprestani spori z Rottnom in vsesplošni kaos. S tem je odšel glavni avtor melodij, na njegovo mesto pa je vstopil Rottnov prijatelj John Simon Ritchie, bolje znan kot Sid Vicious.
Sid je bil rojen za naslovnice in ne ravno za bas kitaro. Inštrumenta skoraj ni znal držati, še slabše igrati, a je imel točno tisto, kar je McLaren iskal: divji pogled, absolutno brezbrižnost in telo, polno brazgotin.
»Če je Johnny Rotten glas punka, je Sid njegova drža.« – Malcolm McLaren
Žal je bil Sid že od samega začetka ujetnik heroina. Na kultnem albumu Never Mind the Bollocks, Here's the Sex Pistols je večino basovskih linij odigral kar kitarist Steve Jones. Sidov inštrument je bil v studiu neuporaben balast, na odru pa tempirana bomba.
»Bog, čuvaj kraljico«
Maja 1977, le nekaj dni pred srebrnim jubilejem kraljice Elizabete II., je izšel zloglasni singel God Save the Queen. Pesem je britansko monarhijo primerjala s »fašističnim režimom« in kričala, da »v sanjah Anglije ni prihodnosti«. Posledice so bile takojšnje: BBC je pesem prepovedal, večje veleblagovnice so singel umaknile s polic.
Da bi prilili olje na ogenj, so Sex Pistols 7. junija najeli izletniško ladjo, jo poimenovali Queen Elizabeth in provokativno zaigrali na Temzi, tik ob britanskem parlamentu. Zabavo je prekinila policija, ladjo prisilila k pristanku in aretirala enajst ljudi. Kljub ostri cenzuri je singel na uradni lestvici končal na drugem mestu. Številni so še danes prepričani, da so ga uradne strukture zavestno zadržale pred vrhom, saj je po prodaji gladko presegel zmagovalca Roda Stewarta. Na nekaterih lestvicah je bilo prvo mesto preprosto prazno, seveda raje tako, kot da je na prvem mestu krik proti kraljevini.
Kolaps na odru
Januarja 1978 so se Sex Pistols odpravili na svojo prvo (in zadnjo) ameriško turnejo. McLaren jih je namenoma poslal v konservativno notranjost juga ZDA, kjer naj bi trk z lokalnim prebivalstvom ustvaril nov medijski cirkus. Načrt je uspel, a bend pritiska ni zdržal.
Sid je dobesedno razpadal pred očmi občinstva. Heroin ga je uničeval; pogosto je bil njegov bas izklopljen, on pa krvav od samopoškodovanja. Rotten je bil siv od izčrpanosti in gnusa. V dvorani Winterland v San Franciscu so 14. januarja 1978 odigrali svoj zadnji koncert. Na koncu so izvedli neurejeno različico pesmi No Fun. Rotten je pokleknil ob rob odra, prazen pogled usmeril v občinstvo in izrekel stavek, ki je za vselej zaznamoval rock kulturo:
»Vas je kdaj prijel občutek, da ste bili prevarani? Lahko noč.«
Mikrofon je padel na tla. Štiri dni pozneje je oznanil svoj odhod iz benda.
Tragedija Sida in Nancy
V Sidovo osebno brezno je nato stopila Nancy Spungen, dvajsetletna Američanka z burno preteklostjo, diagnozo shizofrenije in hudo odvisnostjo od heroina. V London je prišla decembra 1976 in v Sidu našla sorodno dušo za samouničevanje. Tabloidi so jo poimenovali Nauseating Nancy (Odvratna Nancy). Preostanek benda jo je preziral, a zvezdniški par je bil nerazdružljiv. V drogah sta utopila vse obveznosti, prijateljstva in lasten razum.
Hotel Chelsea
Po razpadu skupine sta se preselila v New York in avgusta 1978 najela zloglasno sobo 100 v hotelu Chelsea. Zjutraj, 12. oktobra 1978, se je zgodila tragedija. V kopalnici so našli mrtvo Nancy z eno samo vbodno rano v trebuhu. Sid je bil v omami v drugem prostoru. Policija ga je aretirala in obtožila umora. Njegove izjave so bile zmedene: enkrat je dejanje priznal, drugič zanikal, tretjič trdil, da je »padla na nož«. Zadeva nikoli ni doživela sodnega epiloga, mnogi pa verjamejo, da bi bil krivec lahko tudi eden od preprodajalcev drog, ki so tisto noč obiskali sobo.
Sid se po njeni smrti ni več pobral. Skušal je storiti samomor, pristal na psihiatriji in pozneje celo v zaporu. Sodišče ga je 1. februarja 1979 izpustilo proti varščini, a ga je že naslednje jutro v stanovanju prijateljice mrtvega našla njegova lastna mati. Vzrok: prevelik odmerek heroina. Star je bil rosnih 21 let.
Zapuščina, ki še vedno tli
Prvotna zasedba Sex Pistols je obstajala manj kot tri leta. Izdali so le štiri singel plošče in en sam studijski album. In vendar so za vedno spremenili glasbeno pokrajino. Revolucionirali so idejo o tem, kdo sploh sme stopiti na oder, spremenili podobo mladine v očeh javnosti in radikalno premaknili meje tega, kaj sme pop pesem povedati.
Punk ni bil le glasbeni žanr; bil je krik predmestnih otrok proti družbenemu razredu, ki se ni hotel premakniti. Hkrati pa ostaja krut opomin, kako neverjetno hitro se uporništvo sprevrže v samouničenje, ko vanj vstopita trda droga in medijski mit. Tragični Sid Vicious še danes žari z majic in plakatov kot ultimativna punk ikona, čeprav je v resnici večino časa komaj stal pokonci. Njegova Nancy Spungen v javnem spominu ostaja predvsem »punk vdova«, čeprav je bila v svojem bistvu zlomljen otrok, ki mu nihče ni znal zares pomagati.
Generacija, ki je divjala v prvih vrstah pod njihovimi odri, je preživela in odrasla. Oni niso. In morda je prav v tem skrita najbolj surova resnica zasedbe Sex Pistols: povedali so to, kar se ni smelo izreči. A ceno za ta pogum so na koncu plačali tisti najmlajši in najbolj ranljivi.
E-novice · Estrada
