Tudi danes se Prešeren sprehaja med nami. V svojih časih je mislil na nas, naslednje rodove, in ne zaman, kajti danes smo tukaj. Smo kulturni. In on je z nami, za vedno naš.

Brez umetnosti nam namreč ne ostane mnogo, samo nekaj korakov in že smo ujetniki popolne teme minevanja. Z besedami se dotikamo, s slikami in glasbo pa sebe dajemo v svet, začenjamo polno obstajati. Umetnost je namreč človekov skriti dom, včasih edino zatočišče. In samo v človeku je, nikjer drugje. In je v vseh ljudeh sveta. Nekakšna skupna prosta točka, neimenovana, ki je last vseh in vsem dobro dene. Je nekakšno stičišče vseh sanj in vse smeri so dovoljene, nobena ne zaide.

Nebo je namreč odprto, prostora je dovolj za vse naše misli in želje. V dneh kot je kulturni praznik, se srečujemo na teh stičiščih. Takrat še posebej dovoljujemo, da nas umetnost uči naših bogastev, da razoroži našo nevednost in ji da pravo ime.

Sanje. Možnost. Razburljivost. Mar ni to namen kulturnega praznika? Kajti ko ustvarjamo, tudi rastemo in verjamem, da smo učenci ter strokovni delavci OŠ Boštanj s prireditvijo, ki se je odvijala 4. februarja v kulturni dvorani TVD Partizan, to tudi dokazali.