##IMAGE-4061821##

Učenci, ki smo uspešno zaključili bralno značko, smo imeli priložnost v živo spoznati slovenskega pisatelja Žigo X Gombača. Predstavil nam je svojo pisateljsko pot in nam s svojo pripovedjo iz spomina zradiral nekatere stereotipe o pisateljih.

Zame osebno je bil obisk zelo zanimiv in poučen, vendar pa hkrati tudi precej inspiracijski, saj se tudi sama že zadnjih nekaj let ljubiteljsko ukvarjam s pisanjem pesmi in krajših zgodbic za otroke. Tudi sama doživljam pisanje kot terapijo za takrat, ko želim izraziti mnogo besed, katerim grlo (ali pa morda pomisleki, da ljudje glasu ne bi razumeli) ne pusti, da bi se osvobodile in prijadrale na plano kot govorjeni stavki. Takrat vzamem list papirja, na katerega lahko svobodno izlijem misli, da se potem v rimah prepletajo iz verza v verz ali pa se v metaforah svaljkajo po straneh zvezka. Najboljše pri pisanju pa je, da besede niso dejanja in lahko zato pogosto tudi prestopiš meje domišljije ter se tako znajdeš v svojem svetu pisanja, ki ti daje nek občutek varnosti in notranjega miru.

Zdi se mi, da je pri pisateljstvu – pa naj bo to pesništvo, proza ali pa dramatika – najprej pomembno, da to delaš zase in v tem uživaš, kajti le na tak način bodo lahko potem tudi bralci uživali v pisateljevih delih.

In kakor je povedal pisatelj Gombač, je vztrajnost in sledenje svojim sanjam in talentu pri pisanju – kot pa tudi v vsakdanjem življenju – izrednega pomena. Tudi on je namreč na svoji pisateljski poti šel skozi vzpone in padce, dolga čakanja, zavrnitve in dvome; tako je postal živ dokaz, da s trudom in vztrajnostjo vedno prideš do željene točke ter da sta ponos in veselje po trdem delu še toliko večja.

Zanimivo se mi je zdelo to, da je pisatelj Žiga X Gombač svoje pisanje začel pri približno isti starosti kot jaz in videnje, kaj vse mu je uspelo doseči, mi tudi za moje nadaljnje pisanje daje nek dodatni zagon in motivacijo.