
Sopranistka, ki posluša tudi Metallico
Bilo je oblačno in deževno dopoldne, ko sva se dobili na kavici v konjiškem starem mestnem jedru. Ker se osebno poznava, sem vedela, da bo s svojo toplo, nežno in radostno energijo pričarala sončno vzdušje. S seboj je prinesla zvočno kartico s posnetima samospevoma dveh pesmi Ivana Minattija v njeni vokalni interpretaciji in ob spremljavi pianistke Neje Skrbiš. »Blizu mi je njegova senzibilna in čustvena poezija, zato je to svojevrsten poklon vsestranskemu literarnemu ustvarjalcu in konjiškemu častnemu občanu, ki se je pred natanko stotimi leti rodil v Slovenskih Konjicah,« je pojasnila magistrica glasbene pedagogike, profesorica petja, sopranistka, raziskovalka pevske literature in prostovoljka, ki kljub božanskemu glasu ni nikoli razmišljala, da bi stopila na oder kot pevka popularne glasbe, a posluša in spoštuje vse glasbene zvrsti. »Uživam tako ob zvokih Avsenikov kot tudi legendarne Metallice. A najbolj prijetno me glasba poboža v naravi, slišim jo v šelestenju, žuborenju, žvrgolenju ...«

Ker letos mineva 100 let od rojstva pesnika, pisatelja, prevajalca, urednika in akademika Ivana Minattija, so v konjiški občini letošnje leto poimenovali Minattijevo leto. Prva leta svojega življenja je namreč preživel v Slovenskih Konjicah. Velja za enega najčistejših slovenskih lirikov, je pesnik občutij srca in tišine. Njegove pesmi večinoma govorijo o odtujenem človeku, ki se zateka v naravo. Tudi Andreja v naravi najde prijetno zatočišče, pravi. »Vsak letni čas doživljam po svoje, jesen imam rada zaradi barvitosti in topline. Barve v meni prebudijo otroško radoživost. Vsak človek nosi v sebi barvno raznolikost, katero izžareva tudi navzven.«
Podoživeti in ponotranjiti
Minattijeva poezija je senzibilna, čustvena, na trenutke melanholična. Izpostavlja pomen sočutja v medosebnih odnosih in povezanosti. »To so brezčasne teme. Zato mi je kot ustvarjalec blizu. Kot Konjičanka in pevska interpretinja sem se mu želela na nek način pokloniti in dodati kamenček v mozaik njegove prepoznavnosti. Porodila se mi je zamisel o zvočni kartici s samospevoma dveh njegovih najbolj prepoznavnih pesnitev – Nekoga moraš imeti rad, ki jo je uglasbil Mojmir Sepe, in Ko mislim nate skladatelja Rada Simonitija.« Ob tem mi pojasni, da je samospev skladba za pevski glas in klavir, ki je svoj vrh dosegel v 19. stoletju. Zanj je značilno izrazito tonsko slikanje, kar pomeni, da skladatelji s pomočjo raznolikih ritmičnih in melodičnih figur v poslušalcu pričarajo izrazito harmonično slikanje in doživetje. Navdih so skladatelji samospevov povzemali iz narave, lastnih občutij in ljubezenskih vsebin. K sodelovanju pri snemanju zvočne kartice je povabila pianistko Nejo Skrbiš. »Z Nejo odlično sodelujeva. Tudi tega projekta sva se lotili temeljito in odgovorno, saj Minattijeva poezija zaradi svoje globine zahteva tenkočuten pristop. Potrebno se je poglobiti v besedilo, ga podoživeti in ponotranjiti, da ga potem lahko prepričljivo in verodostojno preneseš poslušalcem.« Zvočna kartica s samospevoma Ivana Minattija bo prispevala k obogatitvi in promociji kulturne dediščine krajev na Konjiškem.
Čez Pohorje sinje
Konjičani so ponosni tudi na ugledno meščansko družino Rudolf s šestimi otroki, ki je v Slovenskih Konjicah živela konec 19. in v začetku 20. stoletja. Vsi člani družine so bili visoko izobraženi in narodnozavedni. Zdravnik Ivo Rudolf je avtor več uglasbenih pesemskih besedil, ki jih je uglasbila skladateljica Breda Šček. Osem samospevov sta predlani na pobudo konjiške knjižnice prav tako posneli Andreja in Neja, zvočna kartica pa nosi naslov po enem izmed samospevov, Čez Pohorje sinje, in je dodaten biser v zakladnici glasbene kulturne dediščine. Nastopali sta tako v Slovenskih Konjicah kot tudi v celjski in vojniški knjižnici. (Foto: Andraž Purg)
Portret si lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Novega tednika, 24. oktober 2024!
Preberite tudi
Najbolj brano
Trenutno
9 °C
Oblačno
torek, 11. 3
Deževno
sreda, 12. 3
Deževno
četrtek, 13. 3
Deževno
7-dnevni obeti