Jure Kljajić

V ospredju romana je vinogradniška družina Gornik in Pesnica oziroma kraji, kjer je Partljič preživel zgodnjo mladost. Uvod v roman je skoraj romantična lirična pripoved o reki Pesnici, naseljih in ljudeh ob njej. Avtor pravi, da zato, ker vedno z nekakšno nostalgijo gledamo na kraje, kjer smo preživeli zgodnja otroška leta.

Večina romana je osredinjena na zgodnja trideseta leta minulega tisočletja, a vendar je Partljič s pomočjo besed očeta Štefana Gornika spomnil tudi na prvo svetovno vojno. Gornikovi so viničarji že več generacij in njihovo vino, kot zatrjuje oče in gospodar Štefan, točijo tudi na dunajskem dvoru. Oče Štefan, mama Marija ter hči Trezika in sin Slavko živijo povsem običajno podeželsko življenje. Po tihem se nadejajo, da jim bo vojna prizanesla, saj Pesnica res ni neki strateško pomemben cilj, in da bo življenje potekalo po ustaljenih tirnicah. Štefan ni najbolj navdušen, da Slavko ne bo vinogradnik, kar pomeni zaton viničarske dinastije Gornik, a vendar se sprijazni in Slavku dovoli študij v Ljubljani. Slavko se v Ljubljani znajde v družbi, ki je za svoje vodilo vzela Komunistični manifest Marxa in Engelsa, a kaj hitro pride do spoznanja, tudi skozi pogovor z očetom, da ta ne predvideva kmetijstva, ampak govori le o proletarcih in industriji. Štefan pravi: »Zato lahko proletarci stroje sovražijo, razbijajo, ustavijo in štrajkajo. Kako boš štrajkal na zemlji in pri kravi, ki bo ravno imela tele?« Ta Štefanov stavek da Slavku misliti. Odloči se, da bo Ljubljano zamenjal za Pesniški Dvor in pisanje.

Primož Lavre

V tem času se že pripravljajo viharni časi. Mama Marija se spomni prihoda Štefana izza Karpatov po prvi svetovni vojni. Takrat jo je zadnjič poklical Marica, od takrat je bila vedno le še Marija. Stavek, ki da misliti, tako kot sosed, čevljar Breg, ki je kar petnajst let korakal iz Sibirije proti Pesnici. Običajno je, da v časih, ko se približuje vihra, ljudje pokažejo pravi obraz, tako srečamo nemškutarje in kolaborante, nadobudne učence z diverzantskimi akcijami, Slavkovo ljubezen Mileno, ki postane učiteljica v Benici. V tem času nastaja tudi znamenita Rupnikova linija bunkerjev, ki naj bi ustavila sovražnika, a je napak zgrajena.

Gornikovi se zavzamejo tudi za gluhonemo Dondo, ki jo je mati pustila, Donda postane del družine. Župnik, ki na Gornikovi posesti zakopa slovenske knjige, da jih ne bi okupator uničil, Štefanu izroči knjižico, kjer so imena resničnih očetov otrok v pesniški župniji. S tem želi nasledniku predati nalogo preprečevanja porok med sorodniki. Če se vrnemo k Slavku. Tega že v začetku vojne odpeljejo v Dachau, kjer dočaka njen konec, skrit pod 40 trupli sotrpinov. Kljub koncu vojne in bivanju v taborišču ga nove jugoslovanske oblasti preverjajo z vseh kotov, ker je sumljiv. Sumljiv zato, ker mu je uspelo preživeti. Vmes pa ga doma že čakata Milena in njena hči Zarika, ki očeta spozna šele stara dobra štiri leta. Pri delu Pesniški Dvor najbolj ostane v spominu, da ni nikakršnega obsojanja, ne enih ne drugih. Vojna, katera koli že, na ljudeh pusti posledice, o katerih neradi govorijo. Zmagovalca pa, kakor koli ga zgodovina želi imeti, med malimi in običajnimi ljudmi ni. Ostane veliko predvsem neizrečenega.

Osebni arhiv

Predhodnik Partljičevega Pesniškega Dvora je delo Strnišča, Zgodbe o otrocih v vojni, kjer avtor sam pravi: »Zame so vsekakor otroci največje žrtve vojn, ki jih tako ali tako zakuhajo večkrat patološki militaristi – odrasli. Otrok ne more razumeti, za kaj gre, kje so vzroki za nenadno spremembo iz miru v zlo. Otroci bi bili radi z mamo in očetom, radi bi v miru spali in ne bi bili radi lačni. In da bi jih ne bilo strah.« Našteje devet zgodb otrok, ki so odraščali v vojni. Vse so tragične ali vsaj obarvane z zgodbami, ki jih noben otrok ne bi smel doživeti. Vojn nihče ne mara, pa vendar se dogajajo ves čas. Zmagovalcev ni, so samo poraženci in zaznamovani.

Svet se torej spreminja, le avtorju ljuba Pesnica še vedno tiho teče naprej. Reka, ki nič ne reče, a verjetno tudi pozabi ne. Prav tako tudi mi ne smemo pozabiti, še manj soditi, dokler ne poznamo zgodbe z vseh plati. Partljič sam vedno znova poudarja, naj ne sodimo o zmagovalcih in poražencih. Vsi imajo svojo zgodbo in nobena izmed njih ni brez temačnih epizod. Ob koncu Partljič dodaja, da bi najraje pri omenjenih dveh delih dal podnaslov Da se ne pozabi. 

Primož Lavre