Arhiv Štajerskega Tednika

Spontan, dobrosrčen in ustrežljiv, se je s tremi besedami (in številnimi vmesnimi stavki) opisal podlehniški pater Andrej Maksimiljan Sotler. A k tej trojici besed je treba dodati tudi gostobeseden, zelo gostobeseden. Morda gre razlog za ta neusahljiv vir besed iskati v dejstvu, da sta bila s Francetom Prešernom krščena od istega krstnega kamna.

Pater Andrej Sotler mašuje v Podlehniku že šest let, minoritom se je pridružil pri (šele) 24 letih. »Sergio iz Trsta je bil dobro ohranjen dečko za svojih 60 let,« je pater hitro zrecitiral del refrena skupine Zmelkoow, ko je videl nejevero na mojem obrazu. Kot je nato pojasnil, mnogi težko verjamejo, da je že tako dolgo v tej haloški fari in da je že star čez polovico Sergiotovih let iz omenjene pesmi rock skupine s Primorja. A če mu je toliko let, kot pravi, da jih ima, težko pripisati, ni mogoče spregledati gorenjskega naglasa. Vendar slednjega mu Haložani ne zamerijo. Kot je dejal, je pred šestimi leti v Podlehnik prišel s predpostavko, da so ljudje tukaj dobri. »Kakšna leča si daš v očala, takšne ljudi tudi najprej vidiš,« je dejal in v svoj zagovor hitro dodal: »Nisem naiven, vendar pustim ljudem to možnost, da najprej pokažejo pravi obraz, preden jih začnem soditi.« Kaj hitro je spoznal, da v Halozah obstajajo taki in taki, kot povsod drugod. »Skušam sprejeti vsakogar.« Sicer pa ugotavlja, da so ljudje odprti, spoštljivi in radodarni. »Hvaležen sem za tako dobro izkušnjo.«

Patri v Podlehniku le še dve leti

»Želel sem se počutiti sprejetega«

»Skušam biti z ljudmi«

Celoten pogovor s priljubljenim podlehniškim patrom preberite v avtualni tiskani izdaji Štajerskega tednika.