Bi bili pripravljeni današnji dan živeti znova in znova?
Imate občutek, da dneve samo opravljate in vam v življenju nekaj manjka? Nietzschejevo vprašanje razkriva, kako živeti bolj zavestno in izpolnjeno.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Če na svoje življenje pogledamo racionalno, vsakdan večine od nas pravzaprav ni slab. Ne zgodi se nič posebno bolečega, nihče nas usodno ne razočara in nobena velika težava nam ne spodnese tal pod nogami. Vstanemo, opravimo, kar je treba, odgovorimo na sporočila, poskrbimo za družino, se prebijemo čez seznam obveznosti in zvečer utrujeni obležimo pred televizijo ali s telefonom v roki. Če bi nas kdo vprašal, kako smo preživeli dan, bi verjetno odgovorili: »V redu.« Toda ali je »v redu« res dovolj za življenje, ki ga živimo le enkrat?
S tem vprašanjem ne želimo v vas zbuditi nezadovoljstva in tudi ne trdimo, da bi morali vsak dan doživeti nekaj izjemnega. Je pa lahko neprijetno iskreno ogledalo. Kajti med življenjem, ki je slabo, in življenjem, ki nas zares izpolnjuje, obstaja široko območje navideznega zadovoljstva. V njem nič izrazito ne boli, vendar se nas tudi nič zares ne dotakne. Dnevi tečejo gladko, mi pa imamo kljub temu občutek, da nam nekaj manjka.
Bi sprejeli življenje, ki bi se nenehno ponavljalo?
Nemški filozof Friedrich Nietzsche je v delu Vesela znanost predstavil idejo večnega vračanja. Si lahko zamislite, da bi morali svoje življenje, prav takšno, kakršno je, z vsemi radostmi, razočaranji, napakami, izgubami in dolgočasnimi popoldnevi, živeti vedno znova? Ničesar ne bi mogli spremeniti ali izpustiti. Bi vas ta misel navdala z grozo ali bi svoje življenje lahko sprejeli?
Ni se nam treba zapletati v filozofsko razpravo o tem, ali je Nietzsche večno vračanje razumel dobesedno, je pa za samorefleksijo zelo dragocena njegova misel: če bi morali današnji dan še neštetokrat ponoviti, bi se nam zdel dovolj dober?
Morda odgovor ne bi bil odločen ne, saj je bil dan vendar povsem običajen. Ni se zgodilo nič strašnega. Toda verjetno tudi ne bi z navdušenjem izbrali prav tega torka, s prebujanjem na zvok budilke, hitenjem skozi jutro, sestanki, opravki, kuhanjem večerje in utrujenim odštevanjem ur do spanja. In prav ta neodločni »saj ni bilo tako slabo« lahko razkrije več kot očitno nezadovoljstvo.
Ko življenje postane čakanje
Veliko ljudi živi predvsem v pričakovanju naslednjega premora. Med tednom čakamo na petek, pozimi na pomlad, med delom na dopust, po napornem obdobju pa na trenutek, ko se bodo stvari končno umirile. Takšno čakanje je razumljivo. Človek potrebuje nekaj, česar se lahko veseli. Vseeno pa je nekoliko paradoksalno, če je prihodnost edini prostor, v katerem si predstavljamo, da bomo zares živeli.
PREBERITE TUDI:
Življenje se namreč zelo redko uredi v dolg niz prostih, lahkotnih dni. Ko rešimo eno težavo, se pojavi druga. Ko zaključimo zahteven projekt, nas doma pričaka nekaj, kar smo ves čas odlagali. Tudi dopust, na katerega smo mesece polagali svoje upe, lahko napolnimo z urniki, pričakovanji in željo, da bi iz vsakega dne iztisnili čim več. Namesto da bi živeli, znova opravljamo nalogo, le da je na dopustu naloga, da se moramo imeti lepo.
Tako lahko leta preživimo v prepričanju, da naše pravo življenje še prihaja. Začelo se bo, ko bo manj dela, ko bodo otroci samostojnejši, ko bomo zaslužili več, se preselili, shujšali, zaključili prenovo ali končno uredili odnos. Ampak ta čas med danes in tistim nekoč ni čakalnica, je naše življenje.
Kaj bi ostalo, če bi odstranili vse, kar »moramo«?
Vprašanje o idealnem dnevu se pogosto začne z domišljijo: kaj bi počeli, če nam ne bi bilo treba misliti na denar, službo in obveznosti? Odpotovali bi, več časa preživeli z ljudmi, ki jih imamo radi, ustvarjali, hodili v naravo ali se preprosto končno naspali.
Toda najpomembnejši del odgovora ni nujno dejavnost, ki si jo izberemo. Veliko več nam pove potreba, ki se skriva pod njo. Če sanjamo o potovanju, morda pogrešamo novost in občutek svobode. Če bi najraje ostali doma in ves dan brali, smo morda izčrpani ter potrebujemo mir, v katerem nam ni treba biti nikomur na voljo. Če si predstavljamo dolg obrok z najbližjimi, nam ne manjka razkošje, temveč ljubeča bližina brez hitenja.
Idealnega dne običajno ne moremo preprosto preslikati v običajno sredo. Večina ljudi ne more zapustiti službe, odpovedati obveznosti in oditi na potovanje vsakič, ko si zaželi spremembe. Lahko pa svoj odgovor razumemo kot dragoceno informacijo o tem, česa je v našem vsakdanu premalo.
Ko razumemo, da si ne želimo nujno tedna na samotnem otoku, ampak več tišine, se vprašanje spremeni. Morda ne moremo izginiti za sedem dni, lahko pa nehamo vsak prosti trenutek zapolnjevati z opravki. Če ne pogrešamo toliko eksotičnih krajev kot občutek raziskovanja, ga lahko poiščemo bližje. Če nam manjka bližina, rešitev verjetno ni še en skupni večer pred televizijo, temveč pogovor, pri katerem smo zares navzoči.
Življenje na avtomatskem pilotu je učinkovito, vendar prazno
Rutine same po sebi so na nek način zelo koristne, saj bi bilo brez njih življenje naporno in kaotično. Omogočajo nam, da opravimo številne stvari, ne da bi se morali o vsaki posebej odločati. Toda prav zaradi njihove učinkovitosti lahko počasi prevzamejo tudi področja, na katerih bi morali še vedno sodelovati sami.
Vedno kupimo isto kosilo, prosti čas preživimo na enak način, sprejmemo povabilo, čeprav bi bili raje doma, ali ostanemo doma, čeprav si želimo med ljudi. Zvečer samodejno v roke vzamemo telefon, čeprav nas vsebine ne zanimajo več. Ne vprašamo se, kaj si želimo, ker se nam zdijo majhne izbire nepomembne. Toda življenje je v veliki meri sestavljeno prav iz njih.
Dlje kot so naše želje preslišane, slabše jih začnemo prepoznavati. Na vprašanje, kaj bi nam prijalo, odgovorimo, da ne vemo. Lažje povemo, kaj je treba narediti, kaj drugi pričakujejo in česa si ne moremo privoščiti. Lastne preference se nam lahko zdijo sebične, nepraktične ali nevredne pozornosti, čeprav so eden od načinov, kako ohranjamo stik s seboj.
To seveda ne pomeni, da bi morali slediti našemu vsakemu trenutnemu vzgibu. Odraslo življenje ne more biti sestavljeno samo iz tega, kar nam prija. Pomeni pa, da v njem ne bi smela odločati izključno dolžnost. Če ves dan izpolnjujemo samo potrebe drugih ljudi in zahteve okoliščin, zvečer morda ne bomo nezadovoljni zaradi količine dela, ampak zaradi občutka, da pri lastnem dnevu sploh nismo sodelovali.
Dobrega dne ne sestavljajo samo veliki trenutki
Ko razmišljamo o tem, kaj bi morali spremeniti, hitro posežemo po velikih rešitvah. Nova služba, daljše potovanje, selitev ali konec odnosa obljubljajo jasen prelom med starim in novim življenjem. Včasih so takšne spremembe res potrebne. Toda pogosto spregledamo, da kakovosti naših dni ne določajo samo velike odločitve, temveč tudi ponavljajoči se trenutki, ki jim navadno ne pripisujemo posebnega pomena.
Morda je najboljši del dneva jutranja kava, preden se prebudi preostanek hiše. Pogovor s sodelavko, ob katerem se iskreno nasmejimo. Pot domov, ko za nekaj minut ostanemo sami s svojimi mislimi. Branje otroku pred spanjem, sprehod s psom ali večerna prha, med katero odložimo vse vloge, ki smo jih nosili čez dan.
Čeprav so takšni trenutki majhni, pa to še ne pomeni, da so nepomembni. V njih se pogosto skriva natančen odgovor na vprašanje, kaj nas hrani. Če jih prepoznamo, jih lahko začnemo varovati. Ne kot še eno obveznost na seznamu, temveč kot dele dneva, zaradi katerih ta ni samo preživet.
Prav tako lahko opazimo, kaj nam iz dneva v dan jemlje več, kot nam daje. Morda to ni služba sama, temveč nenehna dosegljivost. Morda nas ne izčrpava družina, ampak dejstvo, da zanjo skrbimo brez enega samega trenutka zase. Morda ne potrebujemo povsem drugačnega življenja, temveč jasnejšo mejo, iskren pogovor ali dovoljenje, da česa ne naredimo popolno.
Ni treba, da je vsak dan nepozaben
Ob vprašanju, ali bi bili pripravljeni isti dan živeti znova, lahko hitro začutimo nov pritisk. Kot da bi morali vsakemu dnevu dodati pomen, spontanost in nepozabno doživetje. Toda tudi to bi bila samo nova oblika izčrpavanja. Življenje ne more biti nenehen vrhunec, vsak trenutek pa ne potrebuje globljega smisla.
Dober dan lahko vsebuje dolgočasen sestanek, kup perila, slabo voljo in večerjo, ki se ni posrečila. Njegova kakovost ni odvisna od popolnosti, temveč od tega, ali smo bili v njem vsaj deloma navzoči kot človek z lastnimi potrebami, odnosi in izbirami. Ali smo poleg vsega, kar smo morali, naredili tudi nekaj, kar nam je bilo pomembno? Smo se kdaj vprašali, kako nam v resnici je? Je bilo v dnevu kaj takega, ob čemer smo se počutili žive, mirne ali povezane?
Večina nas ne potrebuje popolnoma novega življenja. Potrebujemo pa več trenutkov, ob katerih čutimo, da življenje, ki ga živimo, zares pripada nam.
Zato se nam ob koncu dneva ni treba spraševati, ali je bil izjemen. Vprašajmo se raje, ali smo ga samo opravili ali pa je bilo v njem tudi nekaj, kar smo zavestno izbrali, začutili in doživeli. Če ugotovimo, da smo ves dan predvsem izpolnjevali obveznosti, nam naslednjega jutra ni treba spreminjati vsega. Dovolj je, da v novem dnevu naredimo nekaj več prostora za tisto, zaradi česar ga ne bomo samo preživeli, temveč ga bomo lahko prepoznali kot svojega.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
