arhiv lokalno.si

arhiv lokalno.si

Prispevek je nastal v času corone, ko smo bili vsi zaprti. Poglobila sem se v stisko otrok in nastal je malce drugačen literarni utrinek ... :

Pisana igrala na zelenici nemo strmijo v nebo in si od časa do časa pomežiknejo. Tare jih žalost in drug drugega med seboj vzpodbujajo, češ modra pa le pridejo!

A rumeno rdeči trak, ki obkroža igrala, v rahlem vetrčku zlovešče odganja otroški žižav, ki je še pred nedavnim s svojimi srebrnimi glasovi krasil okolje hrama otroške radosti.

Živa meja v zelenem naročju gosti svojo ptičjo mladež, ki zaman čaka na pesmico: Jaz pa grem na zeleno travco trgat rožce za mojo mamco ...

Zapuščena zibalka toči grenke solze, ko pogleduje na zaprta vrata otroškega hrama igrivosti in učenja, s katerimi so nedavno malčki butali, ko so v gručah drveli na plano, se potoži igralom na svoji desni:

»Kako zelo pogrešam družbo deklic in dečkov, ki so se prerivali pred mano in me naskakovali, kdo bo dlje užival moje nežne vibracije! Rahel vetrič, ki se lovi v moje krilo, mi prinaša spomin na vesele in srečne dni. Kje je drobno dekletce s čopkom na glavi, ki je tiho ždelo v ozadju in željno čakalo, kdaj se bo izpraznil moj sedež? In kako srečno je bilo malo bitje, ko sem se pognala v dir visoko v zrak z deklico v naročju! Kako prisrčno se je dekletce nasmejalo in veselo vzklikalo: »Poglejte me!« In drevesne krošnje, ki so nudile senco na otroškem igrišču, so jo vabile v svoj objem, ko se jih je dotikala s svojimi nogicami.«

»Še mene boš spravila v jok !« se z desnega roba igrišča zasliši globok, žalosten glas visokega živordečega tobogana.

»Kje je mladi mož, ki je vedno napenjal mišice pred vrstniki, saj ga ni bilo nikoli strah splezati na moj najvišji vrh in se potem pogumno po ritki in mojem gladkem hrbtu spustil na tla?«

Preberite še ...

Zanimivosti

(EKSKLUZIVNO) Luka Založnik, pričevalec iz afere Dars: Rok Snežič mi je narekoval, Feštajn pa je snemal

Ne levi strani zaječi plezalna stena, ki sameva in zaman vabi na svoje pobarvane kline pogumnega fantiča Blaža. »Navadila sem se nanj, ko je plezal po mojih prsih. Kako sem se zabavala in občudovala njegov pogum! Na tleh pred menoj pa so njegovi mali prijatelji navijali zanj in glasno kričali: Višje Blaž, bravo Blaž!«

Iz dremeža se je prebudila tudi svetlo zelena klop sredi igrišča.

»Oh, kako me uspava ta samota in ta mir. Tako zelo sem osamljena! Pogrešam čebljanje malčkov okoli sebe, ko so se plazili in skakali okoli prikupne vzgojiteljice, ki je budno spremljala vsak gib »drobižka«. V spominu so mi ostale vse pravljice, ki jih je pripovedovala dan za dnem. In Muca Copatarica! Kolikokrat je skrila copatke Mojci, Patriciji in površnemu Aleksu? Neštetokrat je volk pojedel babico in Rdečo Kapico! Mojca Pokraculja pa je kar nenehno pometala svoj vrček!«

»Cicifuj cicifuj! Igrala, kaj se cmerite?« se oglaša ptička sinička iz bližnjega grmovja. » Pustite solze in slabo voljo! Moje prijateljice se že vračajo iz toplih krajev. Pomlad prihaja!« Cicifuj, cicijfuj! Cmerasta igrala, ste gluha! Ne slišite ptičjega petje in ne zvončkov, ki nežno pozdravljajo pomlad! In rumene trobentice na vogalu vaše zelenice, ki trobijo in vas pozdravljajo!

V kotu za vrati teta Korona že žalostno vzdihuje, ker ji sapa ne da več širiti svojih bacilov.

Visoko nad oblaki se smeji debelo sonce, in slape svojih žarkov pošilja prav do tihih in mrzlih igral.» Dobro jutro, dober dan! Zbudite se! Ali ne čutite mojega vročega poljuba, da ste še vedno tako cmerasti? Prinašam vam upanje in veseleje, sem strup za strica virusa! Nasmejte se z menoj in s skupnimi močmi bomo kos tej zoprni godlji!«