Arhiv NTRC

Deklica, ki je začela v nočnih klubih peti pri enajstih, spolno zlorabljena od patra in ranjena zaradi alkoholizma v družini, se vrača v domovino z jasno željo: da bi postavila Zvezdno vas, zatočišče (tudi) za najstnike, ki niso našli potrebne topline in samozavesti v svojem okolju.

Nina, kot sedemletna deklica ste sanjarili o tem, da boste pevka. Slavna pevka.

Ja, pri sedmih letih sem se odločila, da bom pevka, in niti za dan nisem utihnila s svojimi nastopi pred ogledalom, s krtačo namesto mikrofona v rokah. Pri 11 letih sem začela peti v nočnih klubih.

Pri enajstih letih?

Takrat sem se začela spoprijemati s paničnimi napadi, začela sem bežati od doma. Iskala sem pomoč pri psihologinji in drugih terapevtih, vendar ni pomagalo. Samo v petju sem našla moč, vanj sem lahko skrila sebe, svoj strah, negotovost. Imela sem moped, zaradi ropota sem ga 300 metrov od doma potiskala, nato pa se brez luči odpeljala v noč, na oder pet Janis Joplin. Zelo profesionalno sem zakrinkala sledi, tudi posteljo, in če bi starši vstopili, sploh ne bi opazili, da me ni. Izkoristila sem prav vsako priložnost, pela sem ljudem v uho v klubih, na zabavah, dokler nisem prepričala didžejev, da so mi dali v roke mikrofon. Pri 14 letih sem imela samostojen koncert v BarFlyu v Celju s klaviaturistom, ki je bil razprodan, poznali so me kot Janis Joplin. Pri 12 letih sem posnela kaseto, originalne komade sem presnemavala s svojim glasom, preko dveh kasetofonov, ter ves čas prigovarjala Primožu in Macotu, ki sta imela bend Cobra, naj me vzamejo za pevko. Ves čas sta govorila, da punca ne more biti v rokovskem bendu. Dokler me Primož ni poklical in povabil, da posnamemo priredbo, da preizkusi svoj ministudio. In pri mojih 18 letih se je rodil Tabu, hitro in energično smo katapultirali v slovenski prostor.

Zdelo se je, da ste pri Tabuju prav vi tisti, ki ljudi spravljate na noge, nekaj je bilo v vas, česar ne moremo pozabiti. Še manj pa dojeti, da ste izgubili glas, da ste vi, ki ste v desetih letih Tabujev s svojim glasom in energijo osvajali oder za odrom, naenkrat utihnili.

Bilo je zelo hudo, nedoumljivo. Zgodila se je mentalna manifestacija, ki je bila posledica mojega otroštva. Prevzela me je negotovost in ker nisem imela zgrajene samozavesti, je zmagal strah pred izgubo. Vedno sem živela s strahom pred ljudmi. Med ljudmi sem se znašla le, če sem pila vino. In s tem zbudila tisto nezemeljsko identiteto, ki mi v zrelosti ni bila več v pomoč.

Kaj ste naredili, ko vas je pri 28 letih zapustil glas?

Odšla sem v svet. Stran od očitajočih obrazov, od spominov. Bila sem polovičen človek. Nameravala sem oditi za tri mesece, a vrnila sem se čez štiri leta, plula sem stran od glavnih cest, sledila sem mitom in legendam po Mehiki, Belizeju, Peruju, Boliviji, Argentini, Braziliji, ZDA. Vedno sem si našla službo in raziskovala prastare civilizacije. Kot da sem nekoč davno živela tam, ko smo bili ljudje še del rajskih vrtov. Ta nepozabna pot mi je pokazala, kaj vse leži v meni, onkraj vsega, kar sem mislila, da sem. 

SONJA GRIZILA (Jana)

Celoten prispevek preberite v Novem tedniku (19. 5. 2022).