„Kakšen je bil kopjaš, takšna je bila gostija!“
Spuhljan Franc Bolcar je še vedno kmet, ki se ukvarja s pridelavo zrnja. Tako bo, dokler bo lahko, pove. V teh predpustnih dneh pa je na njegovi domačiji še posebej živahno. Pri njem se oglašajo kopjaši, ki potrebujejo novo kopje. Njihovi izdelavi se je posvetil pred več kot tridesetimi leti, ko se je upokojil kot kopjaš, ker spoštuje tradicijo, da morajo biti kopjaši mladi neporočeni fantje. Sicer pa je njegova cela družina zvesta pustni tradiciji.
Bolcarjeva zgodba kopjaša se je začela po vrnitvi od vojakov. Želel si je plesati v folklorni skupini. V tistem času je folklorno skupino v Markovcih vodil Franc Kolarič, bratranec njegove mame. „Spomnim se, da sem se nekega popoldneva oglasil pri njem in mu predstavil svojo željo. Lahko prideš, mi je odgovoril, seveda, če znaš plesati. Plesati sem znal, prve vaje sem imel leta 1974, prvič pa sem kot kopjaš nastopil 14. septembra 1976 na svetovnem prvenstvu v speedwayu v Gornji Radgoni. To je bil moj debitantski ples v skupini, v kateri je plesalo šest prekaljenih plesalcev kopjašev. Ni bilo lahko, ni mogel vsak folklorni plesalec postati tudi kopjaš. Tega dneva ne bom nikoli pozabil. Ko sem odplesal tisoč metrov, toliko je bila dolga tudi proga, sem si sicer oddahnil, ker je bilo vse tako, kot mora biti, a se je to močno poznalo na mojem obrazu. Kopjaš sem ostal vse do leta 1994, ko sem nazadnje plesal v Markovcih in na ptujskih ulicah in trgih,« se živo spominja Franc.
Če mu ne bi vrnili kopja, bi jim požagal češnjo
Preberite več v Štajerskem Tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
