Pri 101 letu naslika tudi tri slike na dan. Nekoč je ustavila New York
Ce Roser je preživela beg iz vojne na Kitajskem, kot žena diplomata spoznavala svet in pomagala zanetiti upor proti zapostavljanju umetnic.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pri 101 letu še vedno ustvarja, v Londonu pa predstavlja svojo prvo evropsko razstavo.
»Povzročale smo veliko hrupa. Plesale smo na ulici. Zaprle smo jo,« se ameriška slikarka Ce Roser v pogovoru za britanski Guardian spominja protestov, s katerimi so umetnice v New Yorku zahtevale prostor zase. Med njimi so bile ženske, ki danes sodijo med velika imena umetnostne zgodovine, tedaj pa so se morale boriti za razstave in priznanje.
Več kot pol stoletja pozneje Roser še vedno slika v ateljeju s pogledom na reko Hudson. Včasih ustvari dve ali tri slike na dan. Pri 101 letu doživlja tudi nov mejnik: v londonski galeriji VeneKlasen se predstavlja z razstavo Running with the Sun, ki združuje njena dela iz obdobja med letoma 1961 in 2014.
Dovolj so imele zaprtih vrat
Januarja 1971 je ameriška umetnostna zgodovinarka Linda Nochlin objavila prelomni esej Zakaj ni bilo velikih umetnic? Z njim je izzvala umetnostne ustanove in spodbudila razpravo o ovirah, zaradi katerih so ženske ostajale na obrobju.
Ce Roser je te ovire opazovala med prijateljicami: »Moje starejše prijateljice niso mogle dobiti razstav, čeprav so imele za seboj sijajne kariere. Enako se je dogajalo prijateljicam, ki so bile pesnice ali pisateljice,« pripoveduje. »Zbrale smo se, se pritoževale in odločila sem se, da bi morale organizirati srečanje ter se o tem resno pogovoriti.«
Prvo srečanje na njenem domu v New Yorku je pripeljalo do ustanovitve organizacije Women in the Arts Foundation. Sprva je sodelovala le peščica žensk, za tretje srečanje pa je svoj atelje ponudila slikarka Elaine de Kooning. Novica se je hitro razširila in udeleženk je bilo vse več. Od pogovorov so prešle k dejanjem.
Pred muzejem je stala z velikim napisom »NE«
Oče ene od umetnic je bil policist in jim je povedal, da lahko uredi zaporo 53. ulice pred newyorškim Muzejem moderne umetnosti, znamenitim MoMA. Priložnost so izkoristile.
»Odločile smo se za vesel protest. Nismo hotele biti bojevite in agresivne kot moški. Seveda smo bile agresivne, vendar nismo bile srborite,« se spominja Roser.
Pridružila so se jim imena, ki imajo danes trdno mesto v umetnostni zgodovini. Joan Mitchell je priletela iz Francije. Louise Bourgeois je pred muzejem držala veliko platno z napisom »NE«. Pat Passlof je nosila napis »MoMA ljubi očija«, s katerim je opozarjala na naklonjenost ustanove moškim ustvarjalcem.
Njihov boj je leta 1973 dobil pomembno nadaljevanje. Newyorški kulturni center jim je ponudil možnost razstave, na kateri bi umetnice same izbrale dela drugih umetnic.
Ce Roser je bila ena od sedmih članic izbirne skupine. Namesto običajnega načina odločanja so uvedle sistem, v katerem so ustvarjalke predlagale druga drugo. Na razstavi Women Choose Women oziroma Ženske izbirajo ženske je sodelovalo 111 umetnic. Razstava je pokazala, koliko ustvarjalnosti so ustanove prezrle, in ponudila drugačen način oblikovanja razstavnega programa.
Iz vojne so bežali 40 dni
Življenje Ce Roser je bilo že pred umetniškim uporom polno nenavadnih preobratov. Rodila se je v Filadelfiji kot drugi od šestih otrok v družini kitajskih korenin. Njeni stari starši so se iz Kitajske preselili v Kalifornijo, kjer je eden od dedkov prideloval hmelj.
Starša sta se spoznala na univerzi: oče je študiral pravo, mati matematiko in zgodovino. Roser pravi, da se v otroštvu ni počutila Kitajko, saj je odraščala v okolju, kjer je bilo Kitajcev zelo malo.
»Moja starša sta za zajtrk jedla ameriško hrano, in o ljudeh lahko veliko izveste iz tega, kaj jedo za zajtrk,« pripomni.
Kot najstnica je med obiskom strica na Kitajskem doživela vojno. Družina je obtičala v Šanghaju, nato pa se podala na dolgo pot na varno. »Štirideset dni smo potovali v tovornem vagonu. Moja mama in babica, brez moških, moji bratje in sestre ter štirje bratranci in sestrične, ki jih je vztrajala vzeti s seboj,« pripoveduje.
Zato je pozneje niti prihod v povojni Berlin ni pretresel tako, kot bi morda pričakovali. Razdejanje je že poznala.
Prvo sliko je nekdo hotel kupiti
Umetnost je bila del njenega otroštva predvsem po zaslugi matere. Ta je otrokom za vsako pesem, ki so se je naučili na pamet, plačala pet centov. Kadar je potrebovala mir, jih je posedla za jedilno mizo in jim dala barvice, vodene barve ter papir.
Kljub temu Roser dolgo ni pomislila, da bi lahko postala umetnica. Pri 19 letih je delala v informacijskem oddelku ameriškega veleposlaništva, kjer je spoznala bodočega moža. Pri 21 letih je bila poročena in kot žena diplomata odhajala z njim v tujino.
Toda življenje diplomatske soproge je prinašalo številne omejitve. Preobrat se je zgodil v Manili, kjer ji je prijateljica posodila slikarski pribor.
»Naslikala sem sliko po fotografiji. Ko jo je mož odnesel uokvirit, jo je nekdo hotel kupiti. Zato sem sklenila, da mora biti dobra,« pravi.
Konec štiridesetih let sta se preselila v Berlin. Tam se je vpisala na umetnostno akademijo in študirala pri nemškem kiparju Hansu Uhlmannu, ki je preživel holokavst.
Učil jih je prehajanja med stvarnim in abstraktnim: resničen predmet so morali spremeniti v abstrakcijo, nato pa abstrakcijo spet preoblikovati v prepoznavno podobo. Še danes jo spremlja njegov nasvet: »Ko slikaš, bodi odločna. Ne omahuj. Preprosto naredi.«
»Nisem kuhala, nisem čistila. Bila sem tam, da slikam.«
Družina se je v ZDA vrnila, ko je moral sin v šolo. Po materinih besedah je govoril urdu, tagalog in nemščino, angleško pa ne. V New Yorku je Roser našla atelje s pogledom na Hudson, v katerem ustvarja že več kot 70 let. Ob prihodu vanj je začutila, da je na pravem mestu.
»Ko sem vstopila v atelje, sem se počutila kot roka, ki zdrsne v rokavico,« pove. »Gospodinjske obveznosti so izginile. Nisem kuhala, nisem čistila. Bila sem tam, da slikam in ne počnem ničesar drugega, čeprav sem tudi vedno brala.«
»Omenite verz in pred očmi zagledam sliko.«
Branje je omejila na umetnostno kritiko, umetnostno zgodovino in poezijo. Prav slednja ostaja eden njenih najmočnejših virov navdiha. V njenih živahnih abstraktnih slikah se pesniški ritmi prepletajo s potezami kaligrafije, ki se je je učila pri japonskem mojstru Nankokuju Hidaiju. Naučil jo je širokih potez in slikanja z vso roko, ne zgolj z zapestjem. »Omenite verz in pred očmi zagledam sliko,« pravi.
Danes njeno ime morda ni tako znano kot imena nekaterih nekdanjih sobork, toda njena dela hranijo tudi newyorške ustanove, proti katerim je nekoč protestirala. Sama pa še naprej prihaja v atelje in slika.
Razstava Ce Roser: Running with the Sun je v londonski galeriji VeneKlasen na ogled do 5. decembra.
Vir: The Guardian, pogovor novinarke Claire Armitstead.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
