Petra Škarja: Od suženjstva do svobode
Z avtorico knjige Camino Petro Škarja sva spregovorili o – življenju. Poleg tega da ustvarja in promovira dobre knjige z močnimi zgodbami, ki si zaslužijo živeti večno,
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Bili ste komaj polnoletni, ko ste doživeli prometno nesrečo, ki vam je onemogočila nadaljevanje športne kariere v odbojki. Kako se te prelomnice spominjate danes?
Po prvem šoku in nadaljnjem kaotičnem obdobju mi je po toliko letih ostal občutek, da lahko jutri umrem. A ta občutek ni neprijeten, nasprotno, deluje spodbudno. Opažam, da veliko hitreje kot večina vrstnikov udejanjam svoje ideje in si uresničujem želje. Morda se motim, a verjetno je to tudi zaradi omenjene nesreče. Že kot 18-letnica sem se znebila značilnega mladostniškega razmišljanja, češ saj bo čas pozneje. Morda ta pozneje nikdar ne pride.
Zato stvari ne prelagam na pozneje, ne manjka mi motivacije za ustvarjanje, na splošno pa skoraj ne poznam dolgočasja in lenobe. Občutek, da lahko jutri umrem, je zato v mojem vsakdanjem življenju pravzaprav pozitiven in motivacijski.
Na poslovno pot ste se podali pri 19 letih. Ko ste prvič odprli svoj s. p., niste vedeli, kaj boste sploh počeli. Kaj se vam je motalo po glavi? Kaj vam je dejalo vero, da vam bo uspelo?
To ni bilo dejanje odločnosti in poguma, ampak izhod v sili in posledica nevednosti. Ker nisem iz premožne družine, Zoisova štipendija pa ni zadostovala za bivanje in študij v Ljubljani, sem v samostojnem podjetništvu videla najlažjo možnost, kako zaslužiti v prostih urah med predavanji.
Izkazalo se je, da to še zdaleč ni bila najlažja pot. Nisem imela vere, da bo uspelo, vodil me je predvsem strah pred tem, da ne bi imela niti za osnovne dobrine. Tudi strah je lahko dober motivator. Ko nimaš česa izgubiti, si izjemno kreativen in produktiven. Takrat se nisem spraševala, kaj bodo ljudje rekli, saj sem vso energijo vložila v to, da preživim iz meseca v mesec.
S čim ste potem začeli?
Najprej sem naredila izpite za zavarovalnega zastopnika in za trženje vzajemnih skladov, ker je bilo to najhitreje. To je bila moja prva dejavnost na samostojni poslovni poti. Potem sem tržila oglasni prostor na spletu, izdelovala spletne strani in urejala optimizacijo SEO, organizirala delavnice in seminarje, delala v klicnem centru, sproti tudi kelnarila in čistila, potem pa soorganizirala največji dogodek za žensko podjetništvo – 500 podjetnic, iz katerega smo tudi naredile in pozneje prodale podjetje 500 podjetnic, d. o. o.
To pa je zelo pester spekter dejavnosti.
Preizkusila sem mnogo stvari in sproti odkrivala, v čem sem dobra in v čem ne. Samo razmišljanje o tem ni bilo dovolj. Šele ko sem se lotila različnih del, sem se lahko primerjala z drugimi in realno ocenila, kje lahko naredim presežek in kje moram ponižno priznati svoje šibkosti. Med tem raziskovanjem sem boleče spoznavala, da mi manjka mnogo veščin, ki so pomembne ne le na podjetniški poti, ampak na realnem trgu dela na splošno. Na primer prodaja, javno nastopanje, komunikacija, vodenje, finančna pismenost …
in še mnogo tega. Ob mentorstvu nekaj podjetnikov sem postopoma usvajala te veščine in vse zapisovala na spletni strani. Iz teh zapisov je nastala moja prva knjiga Česar nas niso naučili v šolah – podjetništvo. Tako sem vstopila na knjižni trg.
Ste v nekem trenutku res želeli postati nuna?
Res je (smeh), a sem to misel tudi hitro opustila. Po razočaranju v ljubezni se mi je na površinski pogled zdelo, da nune živijo sanjsko življenje – vrtnarijo, berejo in pišejo knjige, so veliko v tišini, živijo v svojem varnem mehurčku za štirimi stenami samostana. Želela sem spoznati njihovo življenje od blizu, zato sem šla v Mjanmar v samostan na meditacijo vipassano, pozneje pa še nekaj časa ostala med nunami. Spoznala sem svet tišine in pomirjenosti, ki mi je bil pred tem neznan. A je bilo tudi lepo priti nazaj.
Odraščali ste v vaškem okolju. Kakšno pa je vaše življenje danes?
Že zelo mlada sem si naprtila nahrbtnik in prehodila precej sveta. A mnogokrat mi je dedek ob prihodu domov rekel: »Petra gre lahko iz Hrastovice (kar je vas, kjer sem odraščala), a Hrastovica ne bo šla nikoli iz Petre.« Starejša ko sem, bolj razumem pomen njegovih besed. Tako se čedalje bolj zavedam vrednot, ki so se mi usidrale v otroštvu.
Vse bolj me pomirjajo delo z zemljo, bivanje v naravi, skromnost vsakdana, razni obredi, občutek skupnosti, domača hrana … vse tisto, kar se mi je kot otroku zdelo samoumevno, svet pa mi je pokazal, kako dragoceno je. Zato rada rečem: pojdimo v svet, a ob tem ne spreglejmo lepot, ki jih imamo doma. Svet je čudovit in meni je podaril neprecenljive izkušnje, vendar zaradi njih ne smemo zanikati ali podcenjevati vpliva svojih korenin.
Kaj vse trenutno počnete?
Pišem, urejam, izdajam in promoviram dobre knjige z močnimi zgodbami, ki si zaslužijo živeti večno. Upam, da bo tako še dolgo. Najraje pišem zgodbe naših odličnih podjetnikov, ki delujejo po temeljih lepih vrednot, v Založbi 5KA pa še vedno izdajamo le slovenske knjige s pozitivnim sporočilom.
Vodim tudi fundacijo Mesto Akrobatov, ki v sebi nosi tako plemenit namen, da ji z veseljem namenjam velik del sebe. V vmesnem času pa spoznavam ferate v Dolomitih, osvajam vrhove Monte Rose, iščem samoto v Durmitorju ali pa slikam naše prečudovite Alpe. Tam mi duša poje.
Pravijo, da se v Sloveniji od pisanja ne da živeti. Kakšna je vaša izkušnja?
Na to je težko odgovoriti, saj ima vsakdo svojo predstavo, kaj pomeni od tega živeti. Če govoriva o pisanju knjig, opažam, da razočaranje največkrat izvira iz nerealnih pričakovanj. Vsak teden mi kdo postavi tako vprašanje. Najprej ga vprašam, koliko ur na dan dela, da dobi dva tisoč evrov plače. Osem ur. No, če bi osem ur na dan aktivno posvetil promociji in prodaji svoje knjige, potem bi skoraj zagotovo dobil primerljiv zaslužek.
Seveda ob predpostavki, da je knjiga res dobra Nerealno pa je pričakovati, da boš knjigo samo napisal, jo predal založbi in nato doma čakal, da se takšen znesek znajde na tvojem računu. Če pa se opremo na številke knjižnega trga, je celo najmanj matematičnemu tipu hitro jasno, da je treba vložiti precej truda za povprečen zaslužek, mnogo več kot v marsikateri drugi panogi. A to ne pomeni, da se ne da. Verjetno pa je lažje, če imaš knjige in pisanje iskreno rad. Te ljubezni mi ne manjka.
Vaša najuspešnejša knjiga je Camino – Od suženjstva do svobode. Zakaj menite, da prav ta?
V svetu, kjer se pretirano poudarjajo popolnost, uspehi in lepota, ljudje hrepenimo po okolju, kjer lahko pokažemo tudi svoje temne in boleče, morda celo sramotne plati. Mislim, da sem s to knjigo ustvarila tak prostor. Najboljši odgovor na vprašanje, zakaj je tako, bi verjetno dali bralci, ki jo po desetih letih še vedno radi berejo. Z današnje perspektive bi rekla, da knjiga ne kaže najbolj kvalitetnega pisanja in ni imela niti kakšne opazne promocije. Ima pa neko globoko iskrenost, ki se rodi, ko se človek brez pretvarjanja preda življenju, v smislu: »Ne zmorem več, naj se zgodi, kar se mora.«
Verjetno se veliko ljudi prepozna vsaj v nekem delu te knjige: ali v sami travmi ali v notranjih bojih, ki so zunanjim očem nevidne.
Morda pa v občutku manjvrednosti in sramu ali pa v sodbah drugih. Vsakdo ima kakšno temačno plat sebe – morda pa si želimo, da nam je ne bi bilo treba tako skrbno skrivati; da ne bi bila obsojana, kaj šele ožigosana. Morda zato Camino.
V zgodnjih otroških letih vas je spolno zlorabil umsko prizadeti stric. Kako bi opisali svoje delovanje v primežu posledic travm?
Uf … No, prav zato je format knjige odličen, saj sem lahko to na dolgo opisala in razložila. To so boji, ki jih je težko ubesediti, saj imajo besede svoje meje. Zunanjim očem so nevidni, ljudje, ki jih niso sami doživeli, pa jih le stežka zares razumejo. Navzven nimaš česa pokazati, z razumom težko pojasniš, v sebi pa tako trpiš, da se bojiš samega sebe, da si ne bi v trenutku slabosti storil česa usodnega.
Zato prisluhnimo sočloveku, ko govori o svojih notranjih občutkih, in vsaj poskušajmo razumeti, kaj doživlja, četudi tega sami ne razumemo ali se nam zdi nesmiselno. Včasih sta že razumevanje in iskrena skrb dovolj, da človek ohrani moč in upanje, da bo nekoč bolje.
Podali ste se na Jakobovo pot, obiskovali ste psihiatra, družili ste se z menihi … Kako se počutite danes po vseh teh aktivnostih z namenom zdravljenja?
Danes živim res čudovito življenje. To ne pomeni, da nimam več občutkov, ki me spremljajo po izkušnji zlorabe. Še vedno so tu, a me ne moti, da ostajajo – tudi to je del mene, del mojega življenja. Zdaj znam živeti z njimi in kljub njim polno in lepo. Ne zapadam več v temačnost, v kateri so ti občutki nekoč obvladovali in usmerjali moje življenje. Po Caminu se je veliko ljudi obračalo name in mi zaupalo svoje travme. Žal ne vem, kako jim pomagati, zato jih usmerim k za to usposobljenim terapevtom.
A eno reč jim rada poudarim – vem, da se je mogoče izviti iz primeža teh notranjih bojev, temačnih mislih in svetu nevidnih bolečin. Je mogoče. Tudi če ta trenutek še ne vedo, kako. Pomembno je, da ohranijo vero in zavedanje, da je kljub tako težkim izkušnjam, ki zaznamujejo človekovo življenje, mogoče ustvariti lepo, bogato in ljubeče življenje – življenje, ki ga iz dneva v dan rad živiš.
V novi dopolnjeni izdaji vaše knjige Najdi svojo srečo in mir – Kaj nas lahko naučijo menihi Vzhoda najdemo veliko naukov budističnega sveta. Koliko se vam zdijo združljivi z našim zahodnjaškim vsakdanjikom in življenjem?
Meni je lepota ravno v kombinaciji obojega. Z veseljem ustvarjam in delam, všeč mi je malo kaosa preobilice opravil in potem zadovoljstvo, ko je delo dobro opravljeno. Rada imam tudi dobro kavo v prijetni kavarni in dopust v lepem hotelu. Po drugi strani pa prav tako uživam v popolni samoti, se zasanjam v tišini narave, opazujem drobne občutke, kot so me to učili v Burmi. Ali ni prav ta raznolikost tista, ki daje bogastvu vsakdana?
Ljudje se pogosto ženemo za srečo, vsi bi bili radi ves čas srečni in lepi. Kaj iščete vi?
Zadovoljstvo in mir. V Burmi so mi vedno znova ponavljali, da bom našla, kar iščem, v ravnovesju vsega. Življenje zajema svetlobo in temo, bolečine in radosti; sestavljeno je iz vzponov in padcev, iz joka in veselja. Ko zmorem sprejemati celoto, na življenje gledam bolj kot na igro, v kateri me vodi prijetna radovednost.
Vse mine. Dobro in slabo. Zato je nesmiselno po padcu ostati na tleh in se še leta smiliti sam sebi, tako je tudi nespametno obstati na neki lovoriki uspeha, saj bo jutri že pozabljen. Pomembno pa mi je, da lahko vsak dan zaspim pomirjena, ali kot pravi Tone Pavček: »Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš nekoga rad.«
Kaj vam dela življenje lepo?
Bolj ko sem se poglabljala v filozofska vprašanja, kako živeti, kako najti smisel in srečo, bolj ostajam pri čisto preprostih resnicah, ki so nam jih govorili že stari starši: opravi svoje delo, naredi nekaj za skupnost, nekoga pohvali, nekoga objemi … in dan bo lep. In življenje bo lepo.
Med potovanjem po Burmi se vam je zazdelo, da ste našli navodila, kako živeti. Mednje sodi tudi »bodi dobra in delaj dobro«. Bi rekli, da vam to uspeva?
Se trudim. (smeh) Ves čas se sprašujem, ali to, kar počnem, izhaja iz dobrih namenov ali iz sebičnosti. Je dobro tako zame kot za druge? Ali s tem komu škodim? Trudim se početi stvari, ki jih imam rada, in ob tem narediti še kaj dobrega za druge.
Seveda vedno ne gre, včasih moraš komu reči ne in ga s tem tudi prizadeti, ampak kot bi rekel moj prijatelj, bistvena sta povprečje in pogled na dolgi rok. Verjamem, da smo tudi z zgodbami in knjigami v Založbi 5KA številnim polepšali življenje. To mi veliko pomeni. Zato rada delam.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 1.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 1,99 €!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.