Arhiv Štajerskega Tednika

Lovska družina, ki je bila ustanovljena pred skoraj 80 leti, šteje 33 članov, od tega manj kot polovico aktivnih lovcev. Dela je veliko, rok za delo premalo, pomoči, ki bi jo lahko zagotovila država ali zavod za gozdove, pa od nikoder. »Lovci smo postali neke vrste hlapci. Hobi je postal obveznost. Zavod za gozdove nam predpiše plane odstrela, ki jih moramo doseči, predpiše tudi sankcije v primeru neizpolnitve planov, prav tako nas je država obvezala k izplačilu škod, ki jih na lovnih površinah povzroči divjad. Škode, ki je tudi zaradi razmnožitve divjadi vse večja in pogostejša, pa nihče ne sofinancira,« opozarja. Kröpfl priznava, da lovci prejmejo določen obseg denarja s prodajo divjačine, lovnega turizma, a da sredstva še zdaleč ne bi zadostovala za izplačilo škod, če se sami lovci ne bi trudili, da jih z zaščitnimi ukrepi omejijo. »Mi smo dolžni, če nas kmet pozove, da zagotovimo zaščitna sredstva, na primer električnega pastirja za zaščito posevka koruze. Naša dobra volja je, da pomagamo kmetu tudi pri postavitvi pastirja. Vendar pomoč v obliki dela je čedalje težje zagotavljati, saj se člani soočajo s pomanjkanjem časa.« Divji prašiči veliko škode povzročajo tudi na travnih rušah, kar je nemogoče preprečiti.

Kröpfl razume nejevoljo kmetov, ki jim divjad povzroči škodo in dodatno delo. »Povsem razumljivo je, da je nezadovoljstvo prisotno. Tudi če si mi delamo njivo ali vrt, smo nezadovoljni, če nam jo nekdo uniči. Vendar lovci se trudimo, da ko nastane škoda, da se odzovemo, ocenimo škodo, jo skušamo poravnati oz. izvesti potrebna dela. In na tej točki bi potrebovali posluh zavoda za gozdove ali države. Namreč travno seme, umetni gnoj, ki ga uporabljamo po uničenju travne ruše, nista majhen strošek, da ne govorim o delovnih urah.«

Logična rešitev bi bila torej povečan odstrel divjega prašiča, a gospodar žetalskega lovišča pravi: »Trudimo se, kolikor se le da, vendar divjega prašiča ni enostavno uloviti, še posebej v zimah brez snega, ko je divje prašiče še težje izslediti, ob tem pa je vedno manj aktivnih lovcev oz. mladih lovcev. Slednje tudi zaradi negativnih napadov samooklicanih ljubiteljev oz. zaščitnikov živali, predvsem pa, ker lovstvo ni le hobi, temveč obveznost.« In če na področju odškodnin ne bo prišlo do sprememb, se lahko zgodi, da se bo več lovskih družin znašlo v finančnih škripcih, opozarja Kröpfl in dodaja: »Kdorkoli gospodari z divjimi prašiči ima veliki težave.«