Arhiv Štajerskega Tednika

Vrsto let je bila natakarica v motelu »Petrol« v Podlehniku, ob tem pa je ves čas delala še na domači haloški kmetiji. »Pri 25 letih sem ostala brez očeta, tako da sem morala vajeti prevzeti jaz, sem namreč edinka.« V službo se je, dokler ni imela avta, vozila z mopedom, tudi pozimi. »Noge dol in v sneg, to so bile najboljše zavore. Tudi s kolesom sem se vozila, če mi ga je kdo ukradel, pa sem morala peš. Ko sem si lahko privoščila avto, sem si kupila fička, pozimi so bile verige obvezna oprema,« je hitela pripovedovati in dejala: »Znam jih menjati.«

Za Jablovec velja, da ženske govorijo v moški osebi. »Še danes lahko slišimo to narečno posebnost,« je pojasnila. Dodala je: »S tem smo mislile, da smo pol moškega. Pa tudi bile smo. Ženska je držala oz. še drži vse stebre pri hiši, ob tem pa so ženske mnogokrat opravljale še moška dela. Tudi jaz. Ko smo še imeli vinograd, sem umivala sode, vzdrževala vino, ga tudi vsega prodala …«

Zgodbo o Maričinem življenju, ki je med drugim aktivna prostovoljka pri Karitas in članica podlehniškega turističnega društva, lahko preberete v še aktualni izdaji Štajerskega tednika.