Profimedia

Nova zakonodaja naj bi po pisanju Politico določila, katera semena se lahko prodajajo in pod kakšnimi pogoji. Čeprav Evropska komisija trdi, da gre zgolj za posodobitev zastarelih pravil in boljši enotni trg, mali pridelovalci – tisti, ki ohranjajo stare, lokalne sorte – trepetajo, da bo zakon pisan za velike industrijske proizvajalce, njih pa bo potisnil v birokratsko past.

Evropa izgublja del svoje žive kulture

Flamska kmetijca Greet Lambrecht, znana po ohranjanju starih sort fižola, listnate zelenjave in starih flamskih buč, semena distribuira v kuvertah, ne v paletah kot industrijski proizvajalci. A bi bila po novem zakonu uvrščena med "poklicne izvajalce", kar bi pomenilo registracije, nadzore in administracijo, ki jih mali kolektivi težko izpolnijo, opozarja.

Živinoreja brez meja

Skrivni zemljevid evropskih megafarm: sateliti razkrivajo živinorejske gigante

"To, kar počnemo, je nekaj, kar so kmetje in vrtičkarji počeli od nekdaj. Če bodo pravila to onemogočila, Evropa izgubi del svoje žive kulture," opozarja Lambrecht. Podobne skrbi se pojavljajo po vsej Evropi. Številne lokalne sorte preživijo le zaradi zagretih posameznikov.

Birokracija bo vzela več časa kot cepljenje

Nemec Hans-Joachim Bannier je eden najbolj znanih čuvajev starih sort sadja v Evropi. Njegov sadovnjak zunaj Bielefelda hrani več kot 600 redkih jabolk in hrušk, večina jih je že zdavnaj izginila iz komercialnih katalogov in so ohranjene le zato, ker jih navdušenci, kot je on, še vedno cepijo.

Podražitev mesa

Slovenska govedina poceni pri rejcu, draga v trgovini

Bannier se preživlja s prodajo sadja. Občasno pošlje nekaj vejic cepljenega lesa vrtnarjem, ki poskušajo oživiti staro drevo. To predstavlja manj kot odstotek njegovega dohodka. "Birokracija bo vzela več časa kot cepljenje. Večina nas bo odnehala," je prepričan.

Manj izbire, večja tveganja

Občasni vrtičkarji sicer na svojih vrtovih ne bodo videli bruseljskih inšpektorjev, lahko pa bodo čez čas imeli manj izbire: manj starih sort, manj lokalnih specialitet, manj rastlinske raznovrstnosti. Prav ta raznovrstnost pa je dragocena – ne le zaradi okusa, temveč tudi zaradi lastnosti, kot so odpornost na bolezni, prilagodljivost suši ali primerna vsebnost alergenov. V času podnebnih sprememb postajajo te lastnosti ključne.