Kljub svarilom se je pogumno podala na pot, polno preprek in zidov
Po letih stagnacije je pod ministrsko taktirko dr. Aste Vrečko kultura ponovno dobila mesto za veliko politično mizo.
V slovenskem javnem prostoru se ponovno več govori o kulturi. V mandatu dr. Aste Vrečko govorimo o približno 70 investicijah različnih velikosti, od velikih državnih projektov do občinskih prenov, sofinanciranih prek razpisov.
Ministrstvo za kulturo je pod njeno taktirko vodilo, sofinanciralo in tudi v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi omogočilo prenove številnih gradov, dvorcev, muzejev in spominskih hiš in se lotilo energetske prenove stavb kulturne dediščine v lasti države.
Srečali sva se na hladno torkovo jutro, v njeni pisarni, v kateri je bilo na mizi ogromno dokumentov. Zagotovo so bili med njimi tudi predlogi, ideje, rešitve, pa tudi novi projekti, ki jih snuje s svojo ekipo – in to kljub dejstvu, da so pred nami parlamentarne volitve. Ker taka pač je, predana kulturi z vsem svojim srcem.
Vstopili smo v novo leto, ki je hkrati leto parlamentarnih volitev. Po čem si boste zapomnili iztekajoči si mandat?
Čeprav so me na začetku mnogi svarili, da je ministrstvo za kulturo zahteven resor, sem mandat sprejela s hvaležnostjo in kot velik privilegij. Najbolj si ga bom zapomnila po barvitosti, raznolikosti in pestrosti kulture v Sloveniji na eni ter tektonskih premikih pri delu ministrstva na drugi strani.
Gledati, kako kultura dejansko povezuje ljudi, nas dela mednarodno prepoznavne in ne deli, kot želi politika velikokrat napačno predstaviti, je izjemna izkušnja. S to spodbudo in vtisi se bom podala tudi na prihajajoče se volitve.
V zadnjih skorajda štirih letih se je na ministrstvu za kulturo dogajalo veliko več, kot smo bili pri tem resorju vajeni v preteklosti. Kaj je bilo tokrat drugače?
Kulturno ministrstvo je bilo vrsto let zanemarjano in marginalizirano. Že več kot desetletje ga ni vodila ekipa, ki bi dejansko prihajala iz sektorja kulture, kar je bila verjetno ena naših glavnih prednosti. Poznali smo dele njenega delovanja, njene izzive, vedeli smo, da bodo pred nami zidovi, ki jih bo treba premikati in se ne predati, ko se bo nekaj zdelo neizvedljivo.
Prišli smo z jasno vizijo in idejami, kaj sektor kulture potrebuje, z iskreno željo delati dobro in izboljšati področje kulture ter umetnosti, skupaj z vsemi deležniki: ljubitelji, društvi, nevladnimi organizacijami in javnimi zavodi.
Želeli smo, da kultura končno dobi enakovredno mesto za politično mizo, da postane slišana in se razširi v vse kotičke naše dežele, saj je decentralizacija ključna za enakomerni regijski razvoj - to pa z drugimi besedami pomeni, da ima vsak prebivalec dostop do knjig, kvalitetnih koncertov, gledaliških predstav in razstav v kraju, kjer živi, in možnost ljubiteljskega udejstvovanja v različnih društvih in skupinah.
Veliko pozornosti ste v času ministrovanja namenili ponovnemu oživljanju kulturne dediščine in javne kulturne infrastrukture ter trajnostnemu turizmu. Prenovili, obnovili in celostno oživili ste številne kulturne spomenike ter javno kulturno infrastrukturo državnega pomena. Kaj vas je vodilo pri vseh teh projektih?
Na ministrstvu za kulturo smo se projektov lotili iz dveh smeri: po eni strani smo se trudili ohranjati kulturno dediščino, pridobili smo evropska sredstva iz Načrta za okrevanje in odpornost ter Programa evropske kohezijske politike. Z njimi smo izpeljali številne državne projekte in obnove ter podprli projekte v lokalnih skupnostih.
Po drugi strani pa smo se zavezali k temu, da kulturo naredimo dostopno. Ker smo v Levici zavezani tako socialnim kot zelenim politikam, je bil eden osrednjih ciljev tudi trajnostna prenova, pa dostopnost za invalide, predvsem pa smo se trudili kulturni dediščini vdihniti življenje.
Vsak denar, ki ga vložimo v kulturo, se petkrat obrne, če pa ga zaklenemo, kar so delali pretekle ministrske ekipe, se bo v notranjosti nabirala vlaga, plesen, počasi bo gnil in propadal. V preteklosti se je namreč prepogosto zgodilo, da so bili objekti po obnovi zaprti. Naša ekipa pa vztraja, da morajo po prenovi zaživeti z okoljem in lokalno skupnostjo. Zato smo vodili dialoge z občinami in uporabniki ter vse objekte, ki smo jih obnovili v tem mandatu, dali v uporabo lokalnim skupnostim.
Prav tako smo se lotili tudi objektov, ki so bili v preteklosti že obnovljeni, a so ostali zaprti kot na primer grad Pišece ali pristave gradu Snežnik. Nekatere projekte pa smo po domače rečeno potegnili iz predala, zagotovili potrebna sredstva in podporo, da so se končali. Predvsem pa jih predali v roke lokalnim skupnostim - grad Borl v Cirkulanah, železarno Auersperg na Dvoru in oranžerijo dvorca Dornava, pristave gradu Snežnik in druge.
Sicer smo morali ponovno nekaj vložiti v obnovo, a jih odpiramo in predajamo v uporabo lokalnim skupnostim in ljudem. Vesela sem, da bomo kmalu odprli vrata tako Grubarjeve palače kot krasne stavbe nekdanje Kapetanije v Kopru.
S prenovami kulturne dediščine se namreč ne prenavljajo samo zidovi, ampak se gradi skupnost, zato je pomembno, da je resor kulture visoko na seznamu financiranja, da ima primerna sredstva. Zato se bom tudi v prihodnje zavzemala za to, da kultura ne bo prisotna samo ob posebnih dogodkih ali za praznike, temveč se bo ves čas aktivno skrbelo za produkcijske pogoje in dediščino.
Pri tem je potrebno pomagati tudi občinam, ki same zadostnih sredstev za velike investicije v svojih proračunih nimajo. Moram reči, da smo z njimi zelo dobro sodelovali in premaknili stvari naprej. Seveda pa imamo tudi načrte za naprej.
Koliko projektov je bilo torej izvedenih, oziroma se še izvaja, v vašem mandatu?
Ko smo leta 2023 začeli z velikimi občinskimi in državnimi prenovami, smo se lotili približno 60 investicij, trenutno jih imamo 70, ampak nekatere so se medtem že končale, recimo vseh 12 občinskih obnov iz naslova Načrta za okrevanje in odpornost, pa že omenjene zgoraj, smo odprli tudi nove prostore arhiva v Murski Soboti, končali prenovo Arhiva Slovenije v Ljubljani, vlada pa je na naš predlog sprejela program gradnje novih, varnih arhivskih in muzejskih depojev v Celju, Ravnah na Koroškem, Slovenj Gradcu, Mariboru in Škofji Loki.
Otvorili smo amfiteater v Novi Gorici, pravkar bosta odprli vrata prenovljena Prešernova hiša v Vrbi in kulturni dom v Črnomlju ter gradova Negova in Turjak. Prenavlja se Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, grad Grad na Goričkem, samostan Bistra, v katerem domuje Tehnišni muzej, pa številne manjše prenove - od najstarejše kinodvorane na Ptuju do zvonika Piranske cerkve.
Smo pa tudi že na začetku izvedbe novih velikih 18 projektov prenov po različnih slovenskih občinah. V preteklosti so bili na mizi namreč pogosto projekti, ki so bili popolnoma neizvedljivi, brez dovoljenj. Ker sama nisem človek, ki bi kar vse metala v smeti samo zato, ker je delo začel nekdo drug, smo projekte, za katere imamo konsenz, nadaljevali, dokončali smo tudi vse tisto, kar smo planirali sami in kakšen projekt vzeli iz predala prejšnjih ministrov.
Resnično skrbno bdimo nad vsemi projekti in vesela sem, da nimamo zamud in smo vse, kar smo si v tem mandatu zadali, tudi dokončali.
Po kakšnem ključu pa ste izbirali kulturne bisere za prenovo/obnovo?
Kar se tiče občinskih projektov smo imeli dva velika razpisa, kjer je bilo na prvem izbranih 12 občinskih projektov za sofinanciranje iz Načrta za okrevanje in odpornost, drugič pa 18 občinskih projektov za sofinanciranje prenove s kohezijskimi evropskimi sredstvi, torej skupaj 30 projektov.
Na obeh razpisih je bilo prijavljenih mnogo več zelo dobrih projektov, ki bi si zaslužili financiranje, a upoštevati je bilo treba razpisne kriterije in finančne omejitve. Ključno merilo pri vseh je bila bodoča vsebina, ne le prenova zidov.
Pri državnih projektih pa smo pregledali pretekle, še nedokončane projekte, v katere je bilo že vloženih precej sredstev, prav tako smo bili pozorni na to, kaj kultura potrebuje, npr. prenovo ptujske grajske žitnice, kjer bodo odprti arheološki depoji.
Tudi energetska sanacija je bil poseben projekt, v sklopu katerega smo v sodelovanju in dogovoru z Ministrstvom za okolje, podnebje in energijo uspeli pridobiti 16 milijonov evrov sredstev, da smo sanirali 5 kulturnih objektov.
Konstruktivno smo sodelovali pri sanaciji grajskih pobočij, veliko težo smo dali obnovi spominskih hiš. Poleg Prešernove domačije smo podprli obnovo Pelikanove hiše v Celju, ki že dobiva nagrade, lotili smo se prenove domačije Miška Kranjca v Prekmurju, hiše Otona Župančiča v Vinici, Ipavčeve hiše v Šentjurju, zidanice Marjana Kozine v Novem mestu, Schwentnerjeve hiše na Vranskem in drugih ljudi, ki so soustvarjali slovensko kulturo.
Gre za kraje, ki jih imajo ljudje radi, saj so vstopna točka ne le v življenje in delo neke osebnosti, ampak tudi zgodovino nekega kraja in časa, zato rade vanje zahajajo tudi šole in družine. Želimo jih pritegniti z interaktivnimi razstavami, da bodo želeli izvedeti še več, priti nazaj in izvedeti več.
Veseli me, da nam je uspelo tukaj stopiti skupaj z občinami po celi Sloveniji in se je pri tem sistematičnem podpiranju, tudi vzporedno z drugimi politikami, izkazalo, da se res držimo zaveze o decentralizaciji in skladnem regijskem razvoju.
Kaj vam je pri izvedbi prenov in obnov povzročalo največ preglavic?
Pri gradbenih projektih in investicijah so vedno prvi izziv dovoljenja, sledi pa seveda tudi delikaten način prenove, saj govorimo o dediščini. Vsak projekt nas uči o naši zgodovini, uči nas, kako so nekoč razmišljali o gradnji, poslušali naravo, videli okolico.
Ko smo skupaj z občino in lokalnim zavodom denimo začeli prenavljati kulturni dom v Črnomlju, smo šele ugotovili v kako klavrnem stanju je pravzaprav stavba. Pogosto šele, ko jih načnemo, vidimo krhkost zidov, kar potem zahteva drugačne pristope. Sredstva imamo seveda omejena in zato delamo in iščemo rešitve znotraj obstoječega.
Pomemben delež prenov predstavlja tudi energetska sanacija pomembnih javnih kulturnih objektov. Kakšen pomen imajo tovrstne sanacije za kulturo in ljudi?
V tem mandatu smo se prvič povezali z drugimi resorji, tudi Ministrstvo za podnebje in energijo. Tako smo s pomočjo njihovih sredstev Načrta za okrevanje in odpornost ter z proračunskimi sredstvi Ministrstva za kulturo financirali celovito energetsko sanacijo petih pomembnih javnih kulturnih objektov: Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Narodnega muzeja Slovenije, območnih enot Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani in Kranju ter stavb v Arboretumu Volčji potok.
Višina sredstev je bila dobrih 16 milijonov evrov in to je bil prvi tako obsežen projekt v 35 letih. Vse je bilo izvedeno v rokih in najvišjih standardih, kljub temu da časa ni bilo veliko. Ampak v kulturi delajo resnično predani ljudje, ki zavihajo rokave, ko se pojavi takšna priložnost. Zato sem hvaležna vsem, da nam je skupaj uspelo in dobili smo pet prenovljenih najpomembnejših državnih kulturnih ustanov.
Iz vidika trajnosti so prenove mnogo bolj varčne, kot novogradnje, zato so absolutno bolj vzdržne in na dolgi rok morajo biti cilj tudi prenove obstoječega - bodisi stavbnega fonda bodisi kulturne dediščine. So pa lahko dražje - zaradi uporabe trajnostnih materialov, občutljivosti obnove in zahtevnosti gradnje, a iz vidika ohranja planeta in dobrobiti ljudi pa prinašajo večjo dobrobit na dolgi rok.
Ena večjih energetskih prenov je bila SNG Maribor, ki je največji javni kulturni zavod v Sloveniji in ena redkih gledaliških hiš v Evropi, kjer so pod eno streho združeni Drama, Opera, Balet in Simfonični orkester. Je pri tovrstnih prenovah prisotnega kaj strahu? Navsezadnje gre za zgradbo, ki je edinstvena tako v Sloveniji, kot Evropi …
Seveda. Sama ob vseh prenovah čutim izjemno odgovornost, ker sem človek, ki vse naloge jemlje skrajno resno. Pri SNG Maribor so bili na delu številni izvajalci, vodstvo zavoda in drugi, saj ustanova tudi med prenovo ni niti za en dan zaprla svojih vrat. Prav zato sem iskreno hvaležna celotnemu kolektivu in direktorju Danilu Roškerju za izjemno organiziranost in usklajenost, saj so tudi v času, ko je bil njihov drugi dom gradbišče, ljudem nudili kakovostne kulturne vsebine.
Sama se zelo dobro zavedam pomena SNG Maribor, saj prihajam iz Štajerske in ga obiskujem že od malih nog. Gre za izvrstno umetniško ustanovo z mednarodnim ugledom in stalnim občinstvom tudi iz sosednjih držav, ki pa je bila je bila - to žal moram reči - deležna v preteklosti malce mačehovskega odnosa države.
Mi smo že pred enim letom zaključili prenovo malega odra, dvorane Frana Žižka, ozvočenja in zagotovili sredstva za nakup inštrumentov za simfonični orkester, nato pa smo se dogovorili še za energetsko sanacijo, saj je stavba resnično rabila takšno intervencijo. S celotno prenovo so se občutno znižali stroški obratovanja stavbe pa tudi zaposleni imajo sedaj veliko boljše pogoje za delo.
Ogromno prenov, ki ste se jih lotili v vašem mandatu, je primarno namenjeno turizmu. Na kakšen način ste poskrbeli, da bodo prenovljeni objekti zanimivi in privlačni čim širšemu krogu ljudi?
Moram poudariti, da so ti objekti v prvi vrsti namenjeni javni rabi, kulturi in skupnosti, za turizem pa vsekakor predstavljajo pomembno dodatno novo ponudbo. Zdaj vidimo, kako kulturna dediščina ni nekaj nepotrebnega, nazadnjaškega in nesodobnega. V Sloveniji imamo namreč veliko kulturnih ustanov, ki znajo na sodoben način ponuditi in predstaviti zanimive, strokovne in verodostojne programe v prenovljenih zgodovinskih stavbah.
Res pa je, da smo bili do tega mandata omejeni z zelo nizkimi finančnimi sredstvi in v takih okoliščinah pač težko konkuriramo sodobnim tehnologijam, ki jih vidimo v nekaterih muzejih sodobnega sveta. Znanje ni težava, naši strokovni sodelavci so vrhunski, finančno pa sem se v tem mandatu borila za vsak evro in ponosno lahko rečem, da nam je uspelo proračun kulture dvigniti za več kot 20%.
Ni pa vse v financah. Knjižnice, muzeje, galerije in arhive ljudje dojemajo kot najbolj verodostojne ustanove, kamor se v svetu prepredenim z lažnimi novicami odpravijo po resnične podatke. Strokovnost in dostopnost je ena izmed vrlin naših kulturnih institucij, zato smo si jih zadali krepiti, tudi z novimi sodelavci in odpravljanjem prekarnosti.
Jasno je, da čutite družbeno odgovornost do vseh teh projektov. Pa vendar, katera od vseh prenov, ki ste se jih lotili v času vašega mandata, je na vas naredila največji vtis oziroma pustila največji pečat?
To je seveda nehvaležno vprašanje. Z vsakim projektom imam posebno vez, vsi se mi zdijo za kulturni razvoj države pomembni, seveda iz različnih vidikov. A če izpostavim tri, bi rekla energetske prenove, ker smo se uspeli dogovoriti z drugim resorjem za dodatna sredstva, vzpostavili zeleno politko prenov in izpeljati projekte kljub zelo tesni časovnici.
Potem so mi zelo ljube prenove kulturne dediščine na mojem domačem Kozjanskem in Celjskem (grad Jelšingrad, Podčetrtek in Podsreda, Ipavčeva hiša, prenova Stare grofije v Celju). Pri vsem gre za sodelovanje občin, lokalnih akterjev v kulturi in ministrstva, kar pomeni vpetost skupnosti in posledično dobro upravljanje.
Kot tretje pa bi izpostavila projekte v Beli krajini - od kulturnega doma in prenove gradu Črnomelj, Konzuma v Metliki do hiše Otona Župančiča, kjer lahko človek iz prve roke začuti pomen kulture v vsakdanjem življenju: od ljubiteljske, folklore in sodnega umetnostnega in gladbega dogajanja. Predvsem pa me je pri vseh projektih navdušila predanost ljudi in tega, da smo z ekipo lahko stopili skupaj s partnerji in bili odločeni, da dosežemo zadani cilj.
Ko sva že ravno pri infrastrukturi, se moram dotakniti tudi prenove ljubljanske Drame, ki se je zataknila. Na kateri točki se nahaja danes in kdaj bo Drama ponovno odprla svoja vrata?
Ko sem pričela mandat, ni bilo niti enega evra na računu za prenovo Drame. Z ekipo smo pridobili sredstva, postavili to med prioritete, a se je potem zataknilo. Sam projekt Drame je vezan tako na ureditev začasnih prostorov, kar je bilo uspešno izvedeno, ti prostori pa so sedaj celo nominirani za evropsko nagrado za arhitekturo. Prav tako projekt obsega prenovitev depojev, kjer tudi nemoteno delamo naprej, zataknilo pa se je pri prenovi matičnega gledališča.
Kar zadeva dokumentacijo, je urejeno vse, razen soglasja sosedov za služnostno pot za gradbišče. Večkrat smo že vodili odprte pogovore z vpletenimi in jim skušamo priti naproti, saj se zavedamo, da ni prijetno imeti več let gradbišča pod domom.
A ta začasno nižja kakovost bivanja se bo s prenovljeno Dramo močno zvišala, hkrati pa smo predlagali vrsto ukrepov, da ne bi bila tudi med gradnjo preveč okrnjena. Po prenovi bo območje potresno varno, uredili bomo tudi vso okolico, kar ni bilo v osnovnem projektu.
Mimogrede Slovensko narodno gledališče je začelo delovati leta 1944 v Črnomlju med drugo svetovno vojno, po njej pa se je preselilo v Ljubljano, kar je danes SNG Drama. Prav v tem mandatu pa simbolično prenavljamo oba - kulturni dom Črnomelj in ljubljansko Dramo. Prav bi bilo, da se obnovita oba spomenika, saj je to naša identiteta. A žal projekt kljub urejeni dokumentaciji in izvedenim pripravljalnim delom še čaka na soglasja.
Čeprav gre za projekt državnega pomena, namenjen vsem državljanom, za katerega bi si vsi morali prizadevati, da se realizira. Verjamem v ljudi, verjamem v pomen skupnega in javnega, da bo do teh soglasij prišlo in da bo nacionalni projekt največjega gledališča v državi zaživel.
Leta 2024 ste bili častna pokroviteljica slovesnosti ob 120-letnici rojstva pesnika Srečka Kosovela in že takrat napovedali, da bo leto 2026, ko obeležujemo 100 let od njegove mnogo prerane smrti, Kosovelovo leto. Kako aktualna je njegova zapuščina za današnji svet?
Kosovelova zapuščina bo vedno aktualna, saj gre za izjemnega književnika, žal pa mi je, da v današnjem svetu postaja tudi vse bolj politično aktualna. Slutnje vojne in raznih katastrof, o katerih je pisal v času fašizma, ko je bil del Slovenije pod fašističnim škornjem, ki je zatiral naš jezik in ljudi, so se še nekaj let nazaj zdele kot odmev preteklosti, danes pa se zdijo še kako resnične - tako zaradi tega, kar se dogaja v Italiji, kjer so fašistični pozdravi nekaj vsakdanjega, kot v luči različnih sovražnik politik po svetu.
Takrat so radikalni časi zahtevali radikalno formo v jeziku, ki jo je Kosovel kljub svoji mladosti odlično obvladal. Njegova poezija je sporočala nek prelom s kontinuiteto, neko progresivnost in je bila znak točke preloma v divjih časih, v katerih je živel.
Njegove pesmi nosijo močno sporočilo za današnji čas in mislim, da še vedno premalo cenimo njegova dela in se ne zavedamo, da imamo evropskega duha med svojimi, ki si zasluži najvišje mesto na panteonu slovenske kulture.
Kakšen pomen imajo take obletnice, kot je Kosovelovo leto, leto Zofke Kveder za nas ko entiteto?
Leto Zofke Kveder, ki ima podobno zgodbo kot Kosovelovo. Bila je borka za pravice žensk v svetu, kjer ženske niso imele glasu, volilne in drugih pravic ter možnosti enakopravnega udejstvovanje v družbi.
Na žalost vidimo, da se te pravice v današnjem svetu ponovno z lahkoto krčijo, s še večjo lahkoto se govori o tem, kaj vse bi nam morali spet odvzeti: od pravice do izražanja mnenj, splava, volitev. Zato je pomembno, da poznamo našo zgodovino in se zavedamo, da boj za pravice ni nikoli končan.
Na ministrstvu za kulturo podpiramo vse dogodke tako preko javnih zavodov kot razpisov, povezane z obletnicami. Ministrstvo pri teh dogodkih sodeluje z lokalnimi skupnostmi, javnimi zavodi, s pobudniki – tako finančno kot organizacijsko.
S prireditvami, slovesnostmi, izdajami različnih publikacij in podobnim se dvigne zavest, predvsem pa se apelira na vse generacije, da se spoznajo z osebnostjo, njenim časom in pomenom, hkrati pa, da vzamejo v roke knjigo, berejo, razmislijo in si vzamejo čas za kulturo, tako zaradi tega, kar nosimo v sebi, kot vsega, kar nas obdaja.
Približuje se tudi 8. februar, slovenski kulturni praznik. Imate kdaj občutek, da ga Slovenke in Slovenci dojemamo bolj kot dela prost dan, ne toliko kot dan kulture?
Sama tega občutka nimam, ampak celo življenje delam v kulturi in če greste, v katerokoli kulturno ustanovo, kjerkoli po Sloveniji, na 8. februar, 3. december, poletno muzejsko noč, se zdi, kot da so takrat vsi tam.
Mislim, da je ena izmed najboljših odločitev v naši zgodovini, da je to dela prost dan, predvsem zato, ker dajemo spoštovanje kulturi in umetnosti. To pomeni, da smo na neki točki dali tudi kot država konsenz temu, kaj naj bi kultura pomenila, kakšno vlogo je imela za našo narodno emancipacijo in kakšno mesto v družbi zavzema - ampak žal potem malo pozabili na to.
Za kulturo je seveda treba imeti čas in zato je treba imeti urejene življenjske pogoje. 8. februar je odlična priložnost za to: vstop v vse kulturne ustanove je na ta dan namreč brezplačen in organizirani so številni dogodki. Moramo pa se pa zavedati, da kultura ni pomembna samo na Prešernov dan – to kar vidimo takrat, mora biti vsak dan v naši zavesti in življenju.
Bonton pravi, da je novoletna voščila in želje primerno izrekati nekje do sredine januarja, pa recimo, da smo še ujeli zadnji vlak. Kaj vi kot ministrica za kulturo in kot Asta Vrečko želite Slovenkam in Slovencem v 2026?
Naj bo to leto solidarno in mirno, spomnimo se ljubezni in empatije do bližnjega, do skupnosti in do nas samih. Zato prisluhnimo sporočilu Srečka Kosovela in Zofke Kveder o miru, ljubezni in solidarnosti, za katerega bi si želela, da ga vsi nosimo v svojih srcih – ne samo v letu 2026, ampak vedno.
Vsebino omogoča Ministrstvo za kulturo.
E-novice · Novice
