B. B.

##IMAGE-3576617##

M Tom je lani svojo prodajo povečal za 20 odstotkov in prvič od ustanovitve podjetja prebil magično mejo milijona evrov prihodkov.

Družba, ki so jo leta 2011 na pogorišču propadlega mokronoškega pohištvenega velikana Toma ustanovili nekdanji zaposleni, je leto končal z minimalnim dobičkom in ima trenutno 20 zaposlenih oz. dva več kot pred letom dni, večina pa jih je zaposlenih za nedoločen čas.

»Naš najpomembnejši trg je še vedno Slovenija, zadnje čase pa se prebuja tudi Hrvaška. V Rusijo smo poslali že kup vzorcev, a odziva za zdaj še ni pravega,« pripoveduje direktor Damjan Burger.

Čeprav veljajo za eno najbolj prepoznavnih slovenskih blagovnih znamk sedežnega pohištva, njihovih izdelkov v pohištvenih trgovinah ni naprodaj. Vso prodajo ustvarijo v lastni prodajalni. »Ker smo v Mokronogu, prvi stik s kupcem največkrat vzpostavimo na daljavo, prek spletne strani. Imamo posebno aplikacijo, s katero si lahko stranke sedežno garnituro v grobem sestavijo same, končne detajle pa nato dorečemo, ko nas obiščejo, pri čemer se maksimalno prilagodimo željam stranke,« prodajni model M Toma pojasnjuje Burger. Oglašujejo se predvsem s kompenzacijami, tako da njihovo sedežno pohištvo najdemo v celi vrsti radijskih in televizijskih studiev po Sloveniji. »Kolikor se da, oglašujemo stvarno, s samim izdelkom, kakšne novosti, kot je npr. polica za prenosne računalnike, ki jo vgradimo v sedežno garnituro, pa predstavimo tudi na naši strani na facebooku.«

Za povezavo s trgovinami se za zdaj ne odločajo, saj bi to za seboj potegnilo stroške trgovskih marž, ki bi jih morali vključiti v ceno, česar pa si na šibkem slovenskem trgu ne morejo privoščiti. »Konkurenca na trgu se bo s prihodom Ikee še bolj zaostrila in mi bomo morali delovati še bolj individualno, še bolj se bomo morali posvečati potrebam posameznega kupca. Masovni proizvodnji s cenami ne moremo konkurirati, saj tudi izdelki iz naše branže že prihajajo iz azijskih držav. Naša prednost je predvsem v poznavanju izdelkov in potreb kupcev. Trenutno npr. sediva na zelo visokem kavču. Populacija v Sloveniji se namreč stara in ti ljudje potrebujejo specifične modele, čemur se mi zlahka prilagodimo. Tega masovni proizvajalci ne zmorejo, mi pa s tem dosegamo tak obseg poslovanja, da lahko živimo,« pripoveduje Burger.

Obseg poslovanja M Tom tako povečuje počasi, s čimer pa je Burger zadovoljen. »Veliki skoki so povezani z večjimi tveganji, tega pa nočemo. S stolom, ki smo ga denimo predstavili pred dobrim letom in je prilagojen uporabi mobilnih naprav, smo imeli ogromno stikov s potencialnimi kupci v tujini. Veliko zanimanja je bilo, a se je zataknilo pri ceni. Če bi se odločili za masovno proizvodnjo, bi lahko prihodek podjetja s tem stolom zelo povečali, a veliko vprašanje je, če ne bi z njim na koncu ustvarili izgube. Zato ostajamo zagovorniki organske rasti. Želimo delati kakovostne izdelke iz dobrih materialov, ki imajo čim daljši življenjski cikel, kar je glede na trenutno situacijo in kupno moč našega trga tudi najbolj primerno. V tem segmentu smo najbolj konkurenčni in tudi precej cenejši od izdelkov enakega ranga, ki jih prodajajo v trgovinah. Ta poslovni model želimo utrditi, hkrati pa razvijamo nove uporabne dodatke našemu sedežnemu pohištvu, ki niso le marketinški triki, ki ga kupec ne koncu niti ne uporablja.«

Naročil imajo dovolj, zasedeni so za nekaj mesecev vnaprej, a dodana vrednost ostaja nizka in temu primerne so tudi plače zaposlenih. »Naša dejavnost je izrazito rokodelska. Ni je mogoče avtomatizirati. Lahko bi se sicer usmerili v bolj tipske proizvode, s čimer bi znižali stroške, a temu bi takoj sledil pritisk na cene in na daljši rok bi se to izkazalo za slabšo varianto,« je prepričan Burger.

Dokler jih bo bremenil še kredit, ki so ga pred dvema letoma najeli za odkup proizvodne hale v Mokronogu, bodo pri morebitnih širitvah in novih stroških zelo previdni. Burger se zaveda, da bi že odprtje salona v Trebnjem pozitivno vplivalo na prodajo, a vse to je povezano z nemajhnimi stroški, ki so v negotovem okolju, v kakršnem posluje M Tom, lahko tudi usodni. »Priložnost za večjo rast bo prej ali slej prišla, a podjetje moramo do takrat še bolj utrditi,« je prepričan direktor.

Članek je bil v Dolenjskem listu objavljen 16. marca.