Izobraževanje novomeških čebelarjev; nad pike 300. čebel s slivovko
V različnih medijih lahko preberemo, da brez čebel ni življenja, zato si čebelarji novomeškega društva prizadevajo ohraniti čebele. Prejšnji teden so si člani pridobivali znanje in prakso v čebelnjaku na Dolžu, pri predsedniku društva Francu Kobetu.
V soboto, 28. maja, so se člani društva podali na ekskurzijo in obiskali osrednji čebelarski center v Lukovici, kjer jim je tajnik zveze Anton Tomec, predstavil center in poudaril pomen dela sedemnajstih zaposlenih strokovnih delavcev. Dolenjce je najbolj zanimalo delo laboratorija, ki ima funkcijo ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti slovenskega medu. Center je bil zgrajen s sredstvi čebelarjev in je last vseh, zato se vsi zavedajo njegovega pomena. Izrednega pomena je knjižnica, v kateri so shranjeni številni originali zapisov in dela naših predstavnikov: Antona Janše, Petra Pavla Glavarja, Antona Žnideršič in drugih. Slovenci smo lahko ponosni na čebelarsko zgodovino, saj jo utemeljuje naša kranjska sivka, avtohtona čebela z mnogimi lepimi lastnostmi. Peljali so se mimo gradu Podsmreka pri Višnji Gori, kjer naj bi nastal eden prvih centrov pri nas. Žal do tega ni prišlo, ker deželni stanovi takrat niso zagotovili vseh potrebnih sredstev. Danes država podpira eno izmed najstarejših dejavnosti na naših tleh.
Novomeški čebelarji slovijo kot ljudje, ki so zaljubljeni v svoje čebele. Zgodbice, ki smo jih lahko slišali od tega in onega v avtobusu, to potrjujejo. Verjetno je tista, ki jo je povedal Jože Bučar, da ga je ob prevozu čebel na pašo pičilo kar 300 čebel, najbolj neverjetna. Da je preživel, pravi, se lahko zahvali prisebnosti očeta, čebelarja, ki ga je napajal z dobro slivovko, da se je čebelji strup nevtraliziral. Pripovedi o dobri čebelji praksi je bilo veliko.
Avtobus se je spenjal tja do Tunjic, cerkve posvečene sv. Ani, v kateri je deloval duhovnik Peter Pavel Glavar. Ob cerkvi stoji manjši čebelnjak, prekrasen vrt, spremenjen v križevo pot. Vse je lepo urejeno, čisto. Sedanji župnik, ki tu le gostuje, je povedal, da za vse skrbijo skrbni farani, skavti, ki so se na hribčku pripravljali na mašo. Takoj sem pomislil na vrtove, sadovnjake, čebelnjake, gozdne učne poti ob šolah. Koliko praktičnega znanja lahko učenci dosežejo in trajno osvojijo. V avtobusu sem povedal tisto pedagoško resnico, da je učiteljica naganjala učence nazaj v klopi, ker so gledali divjega zajca na travniku in niso bili pozorni na njenega lepo narisanega na šolski tabli. OJ, bi porekel Rousseau, za nas pa je le pozdrav osti jarej.
Skozi dolino pisateljev in pesnikov so se izletniki iz Novega mesta pripeljali v Radovljico z namenom, da obiščejo čebelarski muzej. Trg pred muzejem je bil neverjetno poln, stojnic, trgovcev in kupcev, v muzeju so tujci prednjačili. Lahko smo bili kar ponosni, ko smo skupaj z Angležinjami iskali matico v živem panju, ki ima izhod skozi okno na trg. Toliko zbranih poslikav na panjskih končnicah, priznam, še nisem videl. Kaj vse ne ponazarjajo iz vsakdanjega življenja ljudi. Panji, od tistih prvih iz debel, pa do sedanjih, AŽ- panjev in onih LR-panjev. Da te glava zaboli. Ni, da ni. Vse je tu, bi rekel popularni Toš. V bližnjih Lescah je nov Čebelarski razvojno izobraževalni center, ki ga so Gorenci postavili s pomočjo evropskih sredstev. Že predstavitev osebja je bila obetajoča. Prijaznost, strokovnost in poštenost, ko so govorili o kakovosti medu, izdelanih satnic. V trgovini se da kupite vse, kar rabi začetnik za čebelarjenje. Takšen nov čebelar lahko pričakuje državno pomoč preko razpisa in kasneje še na tehnično pomoč, če zanjo kandidira.
Vse to smo si ogledali na enodnevni čebelarski ekskurziji. Veliko! Vendar nam je misel bežala domov, v okolico domačih čebelnjakov, če le ni na kakšnem drevesu ravno danes sedel kakšen roj. Klici domov, so največkrat vsebovali to misel.
Ogled zimskega skakalnega centra v Planici je le razvedril poglede. Kaj vse je tu mogoče videti, doživeti. Ljudi, tujcev, je že zdaj polno. Skoki na plastiki, simulacija, teki v sneženi kleti, pa adrenalinski spust z velikanke, glasba, ples … manjkal je le Peter, pa bi bil izlet večen.
No, bilo je vredno potovanja. Organizatorica Nada z možem zaslužita pohvalo.
Po ogledu slik v galeriji boste bralci potrdili trditve v prispevku. Slike na lažejo, če si že pisci izmišljamo vse mogoče. Resnica ostane. Novomeški čebelarji, kar 123 je članov, so si napolnili baterije za nadaljevanje čebelarske sezone v letu 2016. Pozdrav – naj medi, in konec je bilo lepega vandranja.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
