Arhiv NTRC

»Če nekaj delaš z vsem srcem, tudi uspeš. Če si predan in verjameš v svojo zgodbo, to ljudje začutijo,« pravi Urška P. Iršič, ki se zna pobrati, ko ji življenje nakloni preizkušnjo. Marca je bila prisiljena zapreti plesno šolo, ki jo je ustanovila pred osmimi leti in ki jo je v letošnjem šolskem letu obiskovalo skoraj šestkrat toliko otrok kot na začetku, že 460. Zaradi razglasitve epidemije koronavirusa so Urški v enem večeru pogodbo odpovedali vse osnovne šole in vsi vrtci, s katerimi je sodelovala. Z danes na jutri je ostala brez posla. »To je bil res velik šok, vse skupaj me je močno potolklo. Približno mesec sem potrebovala, da sem prišla k sebi. Nato sem začela razmišljati, da ples ni edina stvar, ki jo znam, v kateri uživam in v kateri lahko uspem.«

Z možem Janijem imata rada naravne materiale in se v svojem domu izogibata plastiki. Kot starša treh otrok opažata, da ljudje za najmlajše kupujemo veliko neuporabnih reči, ki se hitro poškodujejo, so uporabne le za eno dejavnost ali samo za kratek čas. Tako sta prišla do zamisli, da bi izdelovala lesene igrače. Urška je v mislih snovala prve ideje in jih predstavila Janiju, ki zna po tehnološki plati presoditi, kaj je mogoče izdelati in kaj ne. Ženine ideje je narisal v posebnem programu. Ko sta spomladi v roke prijela prve izdelke, sta ugotovila, da je nastalo nekaj smiselnega in uporabnega. Urška je bila takrat kot iskalka zaposlitve prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, Jani je bil na čakanju. Razmišljala sta, ali naj prihranke čim bolj smotrno trošita, če bi se izredne razmere vlekle dolgo časa, ali naj jih vloživa v zagon nove dejavnosti. Odločila sta se, da bosta tvegala. »Epidemija koronavirusa je našo družino zagotovo vrgla iz cone udobja. Ko vse cveti okrog tebe, ni težko biti uspešen. A prav težki časi so tisti, ki nas oblikujejo in v nas budijo najboljše ideje,« je dejala sogovornica.

Ena igrača za več dejavnosti

Ob snovanju prve igrače, lesenih živalic, je Urška razmišljala, da otroci večinoma ne poznajo dreves in ne ločijo različnih vrst lesa. Zdelo se ji je, da tudi starši niso dobri poznavalci drevesnih vrst. Domislila se je, da bo vsaka žival izdelana iz svoje vrste lesa, na kartončkih pa bodo narisane drevesne vrste. Upala je, da bo to starše navdihnilo, da bodo otroke odpeljali v gozd in si bodo skupaj ogledali tamkajšnji bogat svet. Dodala je še nekaj elementov, ki sovpadajo z montessori pedagogiko, na primer igro prepoznavanja oblik.

V družinski delavnici je nastal še lesen gugalnik s toboganom, ki ga otroci lahko med drugim uporabljajo za guganje, plezanje, spuščanje, na njem lahko počivajo, se skrijejo v njegovo notranjost ali ga uporabijo kot igralno površino, ko posežejo po drugih igračah. Tudi ostale igrače, ki sta jih zasnovala Jani in Urška, imajo več načinov uporabe. Lesena hiška je lahko mizica ali stolček, otrok jo lahko uporabi kot kuliso za igro z lutkami, drugič morda vanjo parkira avtomobilčke ali počne kaj drugega. »Prav ta večnamembnost je prvo pravilo, ki ga imava. Ena igrača ne more biti namenjena le eni dejavnosti. Ko imaš veliko družino, se res nabere igrač in sčasoma vidiš, da mnoge niso vsestransko uporabne.«

Foto: GrupA

Preberite več v Novem tedniku