Da bi zvenelo športno, organizatorji pravijo tekmovanju v kuhanju golaža golažijada. In tekmovanju v  kuhanju vampov vampijada. Če bi tekmovali v kuhanju fižola, bi bila to fižolijada. Tekmovanje v pripravi in kuhanju pasulja, bi se imenovala pasulijada. Tekmovanje v pripravi rib ribijada. In podobno.

Ni kaj: prava jezikovna jebada, ki se je ne bi sramovali niti na marsikateri slovenski televiziji, kjer vsakdo mlati po svoje: Gorenjci po gorenjsko, Štajerci po štajersko, Primorci po primorsko, skratka:prava dialektijada namesto zbornega knjižnega jezika. Valjda se ne bomo zaradi tega razburjali, ko pa imamo večje probleme, težave, razprave, lustracije, kastracije, akrobacije, mahinacije.

Na primer s financiranjem zasebnih šol, z odškodninami žrtvam vojnega nasilja, kjer se sploh več ne ve, kdo je bil žrtev, kdo krivec, kdo je s kom sodeloval, če je sploh sodeloval in kdo je koga izdajal, če je sploh izdajal. Pa s podražitvami hrane, ki se draži tudi po drugih državah evropske skupnosti, kjer imajo delavci veliko večje plače, kot jih imajo naši, slovenski, toda ne smemo pozabiti, da kitajski delavec dela za pest riža nekaj dni v tednu. Pa tudi indijski otroci in številni otroci v tretjem svetu garajo za dolar na teden, pa se ne pritožujejo niti slovenskemu parlamentu niti slovenski vladi niti slovenskim  poslancem. Molčijo in delajo, veseli, da niso na cesti, tako kot je lahko srečen marsikateri Slovenec, da ima posel še posebno zdaj, ko prihaja zima in bi bilo na cesti precej neprijetno.

Pa sploh bi bilo nedržavotvorno pritoževati se nad podražitvami zdaj, ko je Slovenija tik pred predsedovanjem Evropski uniji, ko dosega naš raj pod Alpami rekordno gospodarsko rast in rekordno inflacijo med državami Evropske skupnosti. Sindikati opozarjajo na zniževanje plač, kar je logična posledica inflacije, grozijo s splošno stavko in zahtevajo najmanj tri odstotno povišanje delavskih plač. Pa izračunajmo na hitro, koliko bi pospravil po tri odstotnem zvišanju plače v žep nekdo, ki prinese domov petsto evrov mesečnega zaslužka. Brez pomoči računalnika in kokodakanja kokoši znese to petnajst evrov.

In na ta sindikalistični uspeh, če se bo zgodil, vic iz ne tako daljne preteklosti.

Amerika Rusija. Stalni tekmici hladne vojne. Ameriški gospodarstveniki obiščejo rusko tovarno. Delavcem je naročeno, naj se hvalijo z zaslužkom.

»In koliko denarja prineseš koncem meseca domov, tovariš delavec?«

»Tristo rubljev.«

»In kaj si lahko kupiš za ta denar?«

»Sebi manjši mercedes,  ženi hladilnik in krzneni plašč, sinu  barvni televizor, hčerki računalnik. Drugo porabimo za hrano, kulturo, izlete in zabavo.«

»Pa imaš mercedes, tovariš? Pa ima žena hladilnik in krzneni plašč? Pa ima sin barvni televizor in hčerka računalnik?«

»Ne, ker si raje posodim pri tašči dvesto rubljev, jih dodam k plači in si kupim svileno kravato,« veselo  odvrne  ruski delavec.

Še dobro je, da je v Sloveniji vse več vampijad, golažijad, golaža nasploh in da se končno spet kadi in je iz skupnega kotla. Saj veste: razslojevanje slovenskega naroda se je pričelo tisti trenutek, ko si je politična elita zakurila pod lastnim kotlom, iz katerega je potem zajemala z zajemalko. To se je zgodilo dan ali dva po prvih demokratičnih volitvah, ko so ugasnila polena pod kotlom, v katerem je dišal predvolilni golaž, namenjen volivcem. Zgodovina se ponavlja.