Ne verjemite tistim, ki preveč obljubljajo. Tudi onim ne, ki se prevečkrat zaobljubljajo. Spomnite se kol in tistih, ki so jih plesali. Na ves glas so se zaklinjali, da ne bodo skrenili z Njegove poti. A so že kmalu po tem, ko je odšel v večna lovišča, rušili njegove spomenike ter se vpisovali v Marijino družbo. Pa še drugače so obračali plašče, suknjiče, srajce in gate, da se ne bi znašli na dnu družbe, ko pa so bili poklicani za bivanje na njenem vrhu.

Poglejte novoletne zaobljube: za marsikoga so le besede, za katere ve, da jih bo prekršil, še preden jih izreče. Navada je železna srajca in opustiti kajenje čez noč niso mačje solze. Tudi shujšati za nekaj kilogramov ni lahko, kaj šele odreči se zjutraj šilčku kratkega. Na zaobljube, dane 31., navadno pozabimo že 1.

In obljubljajo nam, da bo leto 2009 težko. Svetovna finančna kriza se bo še stopnjevala, brez dela bo ostalo več tisoč ljudi, a preživeti bo treba. V vsakem slabem je tudi kaj dobrega. Morda pa se bomo več družili, pogosteje pešačili, jedli manj mesa, in tako skrbeli za svoje zdravje bolj kot doslej, ko smo se celo v toaletne prostore pripeljali z avtomobilom. Morda se bomo pričeli celo pogovarjati drug z drugim. Neposredno in ne posredno s telefoni, mobiji, elektronskimi poštami in SMS sporočili. Morebiti bomo celo opazili potoček blizu našega kraja, ob katerem se da preživeti nekaj prijetnih uric v miru in v krogu svoje družine, za katero smo skorajda že pozabili, da jo imamo.

V še tako napovedano temno bodočnost je treba zreti optimistično, saj smo se lahko že nič kolikokrat prepričali, da so bile napovedane svetle prihodnosti vse prej kot svetle. Delno do pretežno se lahko tolažimo s tem, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, in da se malo napovedi tudi uresniči. Še tako dobra prerokovalka bodočnosti se kdaj pa kdaj zmoti, zakaj se ne bi torej motili tudi ekonomisti, bankirji, analitiki, sintetiki in drugi umi, ki so nas pripeljali do tu, kjer smo? In smo v lastni omaki. V lastnem zosu.  Iz njega se bomo morali izvleči sami. Kakor bomo vedeli in znali.

To podalpsko ljudstvo je že neštetokrat pokazalo in dokazalo, da je neuničljivo. Do živega mu nista mogla ne kolera ne kuga, ne fašizem ne nacizem, preživelo je socializem in nekaj let turbo kapitalizma, na kolena ga niso spravili ne avstrijski cesarji ne jugoslovanski kralji, ne domači izdajalci ne tuji zavojevalci, preživelo je na desetine reform, uporov in zaporov, kradli so mu zemljo, zrak in vodo, ga potujčevali in preseljevali - pa je še vedno tu. Na svoji zemlji. S svojim jezikom. S svojimi pesmimi in harmonikami. Ter z napovedanimi nevšečnostmi v letu 2009.

Sem bo sodila tale basen.

V mrzlem jutru krava stori lep hlebec govna, ki pokoplje pod seboj vrabčka. Ko ptič pokuka iz smrdeče vsebine, ga opazi maček, ga zgrabi in požre.

Nauk zgodbe:

Ni vsak, ki te spravi v govno, tvoj sovražnik, kot ni prijatelj vsakdo, ki te iz njega izvleče.