Arhiv Štajerskega Tednika

V zasebnem sektorju praktično ni več moč najti podjetja, kjer bi delavci hodili v službo gledat na uro. So norme in nadzori, delovni procesi pa organizirani tako, da manevrskega prostora za nedelo ni. Zato se nemalo delavcev sprašuje, zakaj bi morali delati še več in zastonj, medtem ko imajo v javnem sektorju plačano vsako minuto delovnega časa, bistveno več dni dopusta, doma so vsak konec tedna in ob praznikih, medtem ko v marsikaterem podjetju služba od ponedeljka do petka več ne obstaja. Dela se vse dni, ponekod tudi noči.

Raje vsi skupaj en delovni dan kot prostovoljno soboto

Definitivno bi bil v kontekstu pomoči prizadetim veliko boljši in učinkovitejši predlog o enem delovnem dnevu mesečno (od ponedeljka do petka), ki bi ga za pomoč oddelali prav vsi v javnem in gospodarskem sektorju enako ter se odrekli dnevnemu zaslužku (država pa svojim dajatvam) za pomoč resnično prizadetim sodržavljanom. S tem bi zajeli prav vse zaposlene brez izjeme, ne pa ponovno vzpostavljali diskriminacijo med enimi in drugimi.

Sploh pa je vprašanje, kako bi izmerili učinek prihodka delovne sobote tako v gospodarstvu kot javnem sektorju. Kaj bi v luči zbiranja pomoči prizadetim območjem pomenilo, če bi bile ob sobotah odprte šole, delala sodišča, upravne enote, ministrstva in vsi organi v njihovi sestavi? Če že, bi z delovnimi sobotami lahko šli po poti skrajševanja čakalnih vrst v zdravstvu ali pohitrili odločanje upravnih organov. V tem oziru bi bile delovne sobote za javni sektor smotrne, nikakor pa s ciljem zbiranja denarja za pomoč prizadetim v vremenski ujmi. Kako bi izmerili finančni učinek delovne sobote v šolstvu, občinskih uradih, pisarnah ministrstev? Nemogoče.

Je bila vlada pri odločanju ponovno prehitra?

Po mnenju Obrtne zbornice Slovenije (OZS) vsekakor.

Preberite več v Štajerskem Tedniku