Ko ima vrag mlade, jih pa res ima. Finančna kriza, odpuščanje delavcev, nizke penzije, počasno sodstvo, neurejeno zdravstvo, pa še lepotice za miss sveta ne bomo izbirali. To slednje je ranilo moj narodni ponos, kajti izgovor za to, da naše lepote ne bo na svetovnem izboru lepote, je smešen: pomanjkanje denarja.

Naj povem, da gre za piškavih 250. 000 evrov. Toliko na primer stane najmodernejši mamograf. 250.000 evrov zadostuje, na primer, tudi za izplačilo petsto pokojnin. Lepo vas prosim: zaradi ubogih 250.000 evrov bo ostalo najlepše slovensko dekle v svoji vasi, namesto da bi odfrčalo v veliki beli svet. Zaradi ubogih 250. 000 evrov imena Slovenije ne bo slišati na največjem spektaklu, ki slavi lepoto. To je problem, dragi moji, ne pa prodaja Mercatorja Srbom.

O tem bi morali govoriti več, ne pa da se spotikamo ob ubogega Dolenjca, ki je napihal te dni 4,5 promila. Kdaj pa bo totalka zadet, Dolenjček, če ne zdaj okoli svetega Martina? Naj se ga narola za dan mrtvih ali za  dan državnosti, za katerega sploh ne ve, kdaj je? Človek bi eksplodiral ob vseh neumnostih, s katerimi se srečuje vsak dan. Še posebno ob tej, da ne bomo imeli na izboru za miss sveta svoje predstavnice. Pa toliko lepih češpelj premore dežela na sončni strani Alp. Ja, res je: nekaj gnilega je v deželi Danski. Saj razumete prispodobo, kajne?

Poleg tega pa so še slovenski zapori prenatrpani. V sobi, ki je namenjena za bivanje štirih zapornikov, se jih tare tudi po deset in več. Si lahko zamislite gnečo, če bi strpali v rešte vse tiste, ki sodijo tja. Mislim na lopove velikih kalibrov, kajti za rešetkami so le majhne ribe, velike svobodno plavajo po ribnikih, bazenih, akvarijih in morskih zalivih. Z blagoslovom mogočnih in močnih botrov, ki imajo v rokah i škarje i platno. Pes ni še nikoli ugriznil psa in vrana vrani ne izkljuje oči. Saj razumete prispodobo, kajne?

No, in če smo že pri zaporih, recimo še kakšno o zaporah. Se pravi, da bo tekla beseda o cestah, ki so  eno samo delovišče. Če hočete, lahko rečem tudi, da so se spremenile naše ceste v eno samo parkirišče. Pelješ se deset kilometrov, zapora. Pelješ se nadaljnjih deset kilometrov, spet zapora. Delavcev, ki naj bi flikali, zalivali ali valjali, nikjer. Ti pa sediš za volanom, poslušaš radio in si misliš: le kje je tista Cesta bratstva in enotnosti, ki so jo zgradili brigadirji in po kateri si prišel v Ljubljano hitreje kot dandanašnji, pa čeprav je bila Cesta bratstva in enotnosti bolj podobna kolovozu kot pravi avtocesti. Le popravljali je niso toliko, ker je bila zgrajena s karolami, krampi in lopatami, se pravi: bila je trdna kot kamen kost. Saj razumete prispodobo, kajne?

Več kot sto tekstilnih delavk je trdno pristalo na cesti. Tragedija bi bila večja, kot sicer je, če odpuščenih delavk ne bi potolažili s predlogom, naj pričnejo preživljati sebe in svoje družine s peko pogač. Pogače so namreč zaščitena jed in recept za njihovo pripravo je bil objavljen celo v Uradnem listu Republike Slovenije. Zadeva niti ni tako komična, saj ženske za preživetje ne bi rabile prodati na tone pogač, zadoščalo bi jih le nekaj, da bi dosegle plačo, ki so jo prejemale doslej. Če bi jim mesečno uspelo spraviti v promet še kakšno povitico in kak liter tropinovca, bi postalo njihovo življenje in življenje njihovih družin že malce kičasto. Iz praznega korita sita vrana lačno pita. Saj razumete prispodobo, kajne?