Sašo Švigelj

Skorajšnja petdesetletnica je v ljubljanski živalski vrt prišla po zaslugi drugačne miselnosti tedanjih gospodarstvenikov, v desetletjih pod Rožnikom pa je azijska slonica stkala pristne vezi s svojim človeškim tropom – tudi po zaslugi domačih piškotov, ki jih je zanjo po babičinem receptu pekel oskrbnik Matija Ramšak.

Velika siva gmota komaj zaznavno zastriže z uhljema, ko Matija Ramšak v imenu žrtve za kar najboljše fotografije za Jano skoči v jarek, ki v ljubljanskem živalskem vrtu ločuje slonjo ogrado od prostora za obiskovalce. Drobni očesci ošineta znano oskrbnikovo postavo, a slonica ne dvigne glave od svojega najljubšega opravila – prehranjevanja; osredotočeno melje zalogaje sena, medtem ko ji jetično sonce skuša ogreti debelo, zgubano kožo. Nekaj minut pred tem je zaključila svojo jutranjo rutino, ki vključuje telovadbo, temeljit pregled od trobca do repa, življenjsko pomembno pedikuro (sepsa zaradi zanohtnic je eden najpogostejših vzrokov za pogin slonov v ujetništvu), odvzem vzorca krvi izza ušesa in pudranje s pudrom za dojenčke, za konec pa še pihanje v čisto prave orglice (s čimer dobijo vzorce smrklja za redne preiskave na bakterijo za tuberkulozo). Skratka, azijska slonica Ganga, dika in ponos Živalskega vrta Ljubljana in s skoraj petdesetimi leti najstarejša med vsemi živalmi tukaj, si je svojo krmo še enkrat več pošteno prislužila – in naj jo zlomek, če se bo sedaj pustila motiti le zato, da bi pozirala nekakšnemu pisunu, ki z bebastim izrazom očarano zrem nanjo izza ograje.

Sašo Švigelj

»Daj, Ganga, pomagaj mi,« iz jarka vztraja oskrbnik Ramšak, in to ni tista popačena, pretiravanja in kriljenja polna komunikacija, ki jo sicer ljudje uporabljamo, da nekaj dopovemo nižjim umom, temveč je nagovor enakega enaki. »Pridi no in me dvigni.« Stara dama dvigne pogled proti jarku in sredi grižljaja na kratko premišljuje; prav lahko si predstavljam, kako pri sebi zavzdihne, preden se odtrga od sena in dostojanstveno nameri k rokama, ki se stegujeta proti njej. Nekaj hipov zatem se oskrbnik oprime debelega trobca, ki se kakor vrv spusti proti njemu iz višine, in Ganga ga potegne k sebi v ogrado. Še pred nekaj leti bi ga muhasta slonja diva verjetno kratko malo pustila v tisti luknji, toda čas in bližina zmehčata še tako trdo kožo, in ko gre za tiste, ki jih dojema kot člane svoje družine, se častitljiva žival privadi tudi temu, da jo redno vlečejo za nos.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 25. marec 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana