revija Jana

... mešanka med hrvaškim ovčarjem in tibetanskim terierjem, ki sem si jo nabavila kmalu po tem, ko sem premagala raka. Nisva posebej praznovali njenega rojstnega dneva, ker je Tonki podobno kot meni vseeno za tovrstne praznike. Poslastice tako ali tako dobi nekajkrat na teden, valjanje po blatu in gnoju na bližnjih njivah pa pri njej premaga vse fensišmensi rojstnodnevne pasje žure s pečenko namesto torte.

Tonka je moj peti pes v življenju. Sem zaprisežena »psičarka«, obožujem pse in oni obožujejo mene. Te ljubezni si nisem sama izbrala, ona je izbrala mene. Imam jih rada, ker so zvesti prijatelji (za ljudi tega ne morem trditi) in ker imajo radi človeka ne glede na to, ali je star, mlad, lep, grd, bogat ... Vseeno jim je za našo podobo, živijo in dihajo za naš pogled, nasmeh, dotik roke. Če si slabe volje in se zdereš na psa ali pa ga celo, nagravžna misel, brcneš ali morda še kaj hujšega, on oprošča, odpušča, pozablja v hipu kot najnedolžnejši otrok in te ima še naprej enako brezkončno rad. Ta ljubezen do človeka je prednost in hkrati največja slabost psov. Imamo namreč to moč, da iz psa ustvarimo največjega cartljivca na svetu, lahko pa iz njega naredimo tudi smrtonosno mašino, ki ubija na ukaz. Moji psi nikoli niso bili agresivni. Še nikoli moj pes tudi ni ugriznil ali napadel kakšnega drugega človeka. Kakršen lastnik, takšen pes.

A moram biti iskrena in priznati, da psa nimam samo zaradi ljubezni do živali. Tonko in tudi prejšnje pse sem imela zaradi egoističnih razlogov. Sem namreč izredno lena za kakršnekoli športne aktivnosti, in če ne bi imela psa, verjetno sploh ne bi šla iz hiše, razen če bi ta gorela.

Ali, če obrnem stavek, tudi v hišo tečem samo, če gori. Ena mojih največjih nočnih mor in strahov je namreč ta, da bi mi zgorela hiša. Ne vem točno, kje sem pobrala to bojazen, saj mi nobena hiša še ni pogorela, poznam pa ljudi, ki jim je. Mojemu znancu se je pred nekaj leti vžgal sod za biološke odpadke, ki je bil postavljen blizu hiše. Strokovnjaki temu rečejo samovžig komunalnih odpadkov, ki niti ni tako redek in nenavaden pojav, pred tednom dni se je podoben incident zgodil v Centru za ravnanje z odpadki v Puconcih. No, mojemu znancu je zgorelo tri četrt bajte, zavarovalnica pa mu potem ni hotela povrniti škode, češ da je sam odgovoren za nastali požar, sod z odpadki je pač bil preblizu hiše.

Najbrž to moje nelagodje izvira iz dejstva, da lahko dom pogori, četudi nisi sam povzročil požara. Življenje nam na slabše lahko spremenijo že kratki stik v elektriki, saje v dimniku, kakšna izgubljena strela ali pa že omenjeni samovžig smeti. Zaradi tega nemira sem si na hišo namestila videokamere  – da lahko svoj dom nadzorujem od koderkoli. Aha, vse okej, hiša stoji, nič ne gori, ugotovim v nekaj sekundah in potem mirno živim naslednjih nekaj ur.

Včeraj pa sem na štedilnik pristavila vodo z dvajsetimi listi lovorja in nekaj žlicami sladkorja. Kuham lovorjev sirup, to zimo me je napadel neki trdovraten kašelj, nikakor ga ne morem umiriti, in ta zdravilni zvarek mi je že večkrat rešil življenje.

Vmes sem imela nekaj telefonskih klicev in mimogrede sem se s Tonko odpravila še na daljši sprehod. Krasno sončno popoldne me je zvabilo v svoj objem in prav užitkarsko počasi sem se vlačila s psom po bližnjih travnikih. Skoraj bi se umirila in pomirila, ko sem nastavljala svoj obraz hladnemu soncu, če mi ne bi zadaj, v malih možganih histerično utripala neka drobna lučka, nikakor nisem mogla razvozlati njenega pomena.

»Zagotovo sem nekaj pozabila,« se razmišljala leno in po makadamu brcala kamenčke, »a ne vem, kaj. Nedvomno gre za kakšno neumnost, malenkost, vse, kar sem si zjutraj zadala in napisala na papir, sem namreč opravila. Kaj sem torej pozabila?? Morda sem komu pozabila vrniti telefonski klic, to se mi pogosto zgodi. Lahko da sem pozabila plačati kak račun, nemara sem komu pozabila poslati naročene knjige, kaj pa vem … zagotovo pa ni nič tako pomembnega, če se ne morem spomniti ta hip.« S Tonko sva zunaj dobre pol ure, polovico časa razmišljam o tem, kaj sem pozabila. In potem me skozi možgane in srce useka boleča misel ter v hipu ohromi. Misel kot goreča puščica prestreli oba trepetajoča organa, skoraj se sesedem in omedlim od hudega. Na prižganem štedilniku sem pustila lovorjev  sirup!!  

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 12, 25. marec 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana