Zarja Jana

Knjiga, ki jo je po pripovedovanju naše velike humanitarke Anite Ogulin v zadnjih mesecih njenega življenja napisal Janin novinar Vasja Jager. Knjiga, ki jo je treba prebrati. Ker se vas bo dotaknila, ker vas bo spremenila. V nekaj zaporednih številkah bomo objavljali odlomke iz nje. Ker nismo vedeli. Ker ne smemo pozabiti.

Doma smo imeli poseben povodec za psa vodnika in ta povodec je imel del za vlečenje psa, vodnika slepih in slabovidnih, ki smo mu rekli pendrik. Ta pendrik, dolg in iz usnja, se je kmalu izkazal tudi kot izvrsten pripomoček za udarjanje otrok. Oče ga je dostikrat zavihtel nad nama z bratom in naju hudo pretepal. Zato sva globoko zasovražila to zlo reč; nekega dne sva mu ga izmaknila in ga zabrisala v Savo, rekoč: »Tako, z današnjim dnem je pri naši hiši konec tepeža!«

Seveda se je izkazalo, da ni bil jermen ta, ki je pretepal, temveč roka. Ko sva prišla domov in sta oče in mama iskala ta pendirk, da bi privezala psa, je Slavku ušlo, kaj sva storila – in je spet padlo. Kjer pač je, brez milosti in do krvi. Saj brez oči nista mogla videti, kje tolčeta.

Starša sta bila trpka in zagrenjena človeka. Tiste vrste, ki jo usoda stiska in tre, dokler končno ne razpoka in potem iz razpok odtečeta vsa radost in ljubezen. Ostane samo praznina, na dnu pa tisto, kar je najbolj gosto in težko: žolč, pomešan s pepelom. Bes in žalost.

Osebna rast

Spomini Anite Ogulin na otroštvo, polno trpljenja

Oče je bil iz Štajerske in starši so mu umrli, še ko je bil otrok; revček je bil, zapuščen in skoraj potepuh, vsa vas je po malem skrbela zanj. Za nameček ga je še župnik spolno zlorabil. In tako sem ga razumela, že kot otrok. Mama pa je kljub skoraj popolni slepoti ves čas skrbela za druge, za svojega bolnega očeta, potem pa še za mojega – za svojega moža, ki je od rane mladosti živel v popolni temi; ob tem se je razdajala v službi, kjer je delala z nosečnicami, in doma, ko je pomagala revežem. Tako sta se našla, eden huje poškodovan kot drugi. Oba prepolna grenkobe, oba slepa tako navzven kakor navznoter.

Ves čas sta nama z bratom govorila o vojni in partizanih. Sploh oče, ki je bil iz Starš, je pripovedoval, kako je bilo s tem na Štajerskem, kako se je boril, kako je bil kurirček. Tudi mama je na ljubljanskem koncu nosila pošto Ivanu Mačku. Skratka, ko se je prelomilo, sta bila zraven. Nista se držala ob strani, nista čakala, da ju stran izbere. Šla sta, skoraj še otroka – in plačala ceno.

Mama mi je večkrat govorila o Črni roki – kako so na hiše pritrjevali plakate z njenim znakom in kako je potem iz tistih hiš čez noč kdo izginil; odpeljali so ga in ni ga več bilo nazaj. Mamica je imela srečo, da se črna roka ni pojavila na njihovi hiši, bila je zelo spretna in neopazna, pošto je nosila v kanglici za mleko. Ker je bila slabovidno, grintavo dekletce, z očalci in skromno napravljena, se je menda Italijanom smilila in so jo vedno spustili skozi kontrolne točke, ne da bi jo pregledovali ...

Saša Kovačič

Ata je pa povedal, da so ga Nemci ujeli skupaj z drugimi aktivisti, jih hudo pretepali in trpinčili, a so njega in druge izpustili, ker so na koncu dobili občutek, da gre res le za vaške mulce, ki nimajo dosti pojma o vojni in se samo nekaj podijo naokoli … Toda zmotili so se, moj ata je bil pravi aktivist. Nekoč so Nemcem nastavljali mine v zemljo; ena se je sprožila v zadnjem trenutku in drobci so ga zadeli v oči, da je oslepel. Železo in zemlja sta špricnila, očesi sta iztekli, v možganih pa so ostale vžgane podobe sveta, ki mu odtlej ni nikoli več povsem pripadal.

Velike in težke stvari so to: trpljenje kot merilo vrednosti človeka. Drug drugega sta še razumela, se nekako sprejemala in ščitila, naju z bratom pa ne. Zanju sva bila preveč pomehkužena, premalo sva se zavedala udobja in sreče, ki sva ju bila deležna. Nehvaležna in razvajena – treba naju je bilo vzgojiti tako, da bi razumela.

Oče je bil besen, ker sva po njegovem mnenju živela toliko bolje od njega, a tega nisva znala ceniti. Na naju je prenašal jezo zaradi svojega otroštva in posttravmatski stres, ki mu ga je povzročila vojna. Mati pa je bila besna na usodo, ki ji je določila, da mora na svet spraviti še eno zatolčeno, zagrenjeno in na tisoče koncev raztrgano žensko.

Danes razumem.

Toda jaz sem plavala v morju, lizala sladoled in se smejala. Razbila sem se in zacelila; ljubila sem in ne bom nehala ljubiti.

Objemala sem svoja otroka – in ju bom, dokler bom še lahko dvignila roke.

Zdaj objemam tudi njiju. (se nadaljuje)

Tako zelo vas imam rada, Anita Ogulin in Vasja Jager, predgovor Karmen Ogulin. Mladinska knjiga, 2025.

Knjiga je na voljo v knjigarnah Mladinske knjige, v spletni trgovini www.emka.si ali na brezplačni telefonski številki 080 12 05.

revija Jana