Pexles, Jana

                 Domači in službeni mail imam namreč zabasan s ponudbami mičnih mladih žensk vseh barv »iz mojega okolja«, ki iščejo vroč seks brez obveznosti, nekatere pa so morda celo pripravljene na zmenke z resnimi kandidati za serijske radosti, če bi si bila z izbrano punco  všeč. Omenjajo celo, da so nekatere mladenke iz neke vasice blizu madžarske meje,  čeprav nič ne kaže, da bi bile obdarjene s tipičnimi slovenskimi potezami, karkoli že to je. Jih pa nisem videla posebno dobro – ko namreč odpreš mapo, se čez množico bolj ali manj razgaljenih fotk pojavi ogromen črn napis v angleščini, ki zahteva, da se prijaviš, ampak le v primeru, če imaš več kot 18 let. Navzgor leta niso omejena.

In hkrati seveda vabijo »lokalna« dekleta, da se pridružijo zbirki punc na poziv ali kaj so že in pristanejo v katalogu ženskega mesa po izbiri.  Naprej nisem raziskovala, ker bi si lahko nakopala ponudnike vseh mogočih genitalnih storitev, ki bi zaznali, da me stvar zanima. Vsaj mislijo, da me ne. In zato mi pošljejo vsak dan po petkrat eno in isto zbirko voljnih žensk; morda pa računajo na to, da jih bom pokazala cenjenemu soprogu?

              Tako ali tako imam že dovolj preglavic z ameriškimi oficirji, ki me nadlegujejo po Facebooku s prošnjami za prijateljstvo. Povečini so srednje mladi, z bogato okrašenimi epoletami (tudi generali so vmes), večinoma so stacionirani v Afganistanu ali Siriji, ko greš pogledat na njihovo stran, ni tam nič razen ene fotke.  Na dvesto ameriških generalov se približno trije opredeljujejo kot ločeni ali vdovci, nihče ne napiše, koliko so stari – čeprav sem jaz  (res da po nesreči, sem pač mislila, da je ta podatek nujen) po pravici napisala, koliko let imam. Skratka, hočejo, da sprejmem prijateljstvo, potem bom pa izvedela, kaj želijo od mene. Radovednost je nevarna reč, in tako sem enega res sprejela, takoj mi je napisal pesmico, pojamral, kako je osamljen, in me povabil, naj ga obiščem v njegovi bazi v Afganistanu, zraven pa naj prinesem čim več denarja, ker je njegov račun zaradi vojnih razmer blokiran. Še najbolje, če mu pošljem denar vnaprej, da bo lahko organiziral prijetno srečanje. Seveda bo vse vrnil, menda ja. I love you, baby. Odgovorila sem samo, ali je morda prezrl, da ameriških vojakov v Afganistanu že precej  časa ni več. Seveda se ni več oglasil. 

                  A naj se prijavim, se je zahehetala babica, ki očitno prejema enako pošto, neka Lily je še posebej vsiljiva. Daj, sem rekla, morda te pa dajo v katalog, za kakšne starejše dedce, ki se  bojijo zahtevnih in nepotrpežljivih mladih punc, boš kot nalašč. Lahko jo celo doleti večje povpraševanje, haha.  Kakšno povpraševanje, je zastrigel z ušesi cenjeni soprog. No, po ženskah iz lokalnega okolja, sva se izmotavali. Aja, je bil čedalje bolj sumničav. Očitno na svoj elektronski naslov še ni dobil obširne ponudbe mladih lepotic, kar je zelo nenavadno. Ni nenavadno, je siknila babica. »Očitno šele iščejo naše ženske za internetni kupleraj, menda ne bodo hodile sem iz Avstralije. Zato potrebujejo najprej babe,  da jih bodo lahko ponujali  dedcem,« mi je odprla oči babica. Kakšne babe, je vprašal že zelo vznemirjeni cenjeni soprog. No, s seznama, sem se izvijala. Katerega?

                  Potem smo se le dogovorili, da mu z babico pošljeva stran z lepimi puncami, da jo bo lahko komentiral. V zameno sva od njega dobili »stvarni cancan«, kot je pisalo v elektronski pošti. V videu so nastopale plesalke brez nedrčkov in spodnjih hlačk, še svojih kosmatulj si niso depilirale. Ampak bolj kot poskočne nespodobnice je bilo zabavno gledati publiko –  slinaste dedce in njihove razkurjene žene. A bo kaj večerje, se je končno oglasil cenjeni soprog.  Lahko je tudi vegetarijanska.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,   št. 16, 22. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana