revija Jana

Očitno sem se zadnjič malo preveč hvalila s tem, kako lepi so dnevi, pa polni lepih dogodkov in doživetij, Janek je užival in bil nenehno dobre volje, še ptički so začeli pomladansko slavje in sploh … vse je šlo kot po maslu, ali ne? A kaj češ. Maslo včasih postane tudi žarko. Za tiste, meni vse drage bralce in bralke, ki ne marate prispodob, bolj konkretno: adrenalin v telesu enkrat popusti, pa te prizemljijo vsakdanje tegobe. In? Saj tudi to že vemo in pričakujemo in se zato lahko pripravimo, ali ne? Vsaj malo? Nič? Ha, odvisno od tega, kaj nas doleti.

Razmišljam, da je tale današnji pogovor z vami tudi priložnost, da preko lastnega opazovanja in izkušenj poskusim dokazati trditev, da je v vsaki slabi reči, dogodku, izkušnji … nekaj dobrega. No, tisto o našem današnjem pogovoru preberite kot mojo željo. Žal ne bom zares slišala vaših komentarjev, si pa mislim, da se boste v marsičem strinjali z menoj. Zaradi lastnih izkušenj, ki jih imate. In mnoge so nam skupne, veste, pa če imate otroka s posebnimi potrebami ali pač ne.

Tako se zgodijo v življenju človeka tudi takšni dnevi, kot je bil včerajšnji. Ne znam ga na kratko opisati drugače kot s prvim Murphyjevim zakonom verjetnosti: če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo.

Torej: že prejšnji dan je najino dolino prekril pokrov oblakov in začelo je deževati. S tem je vsakdanji sprehod odpadel. Janek je precej nesrečen hodil po hiši, se razjezil, ker sem porinila preproge iz kopalnice v pralni stroj, nisem pa ga vklopila. Saj veste, čakala sem na večerne ure in cenejšo elektriko. Dobra stran? Otoplilo se je, cingljanje peletov, ki padajo iz zalogovnika na gorilnik v kurilnici, se je slišalo malo manj pogosto. Ha, dve dobri strani!

Noč je bila dolga, nisem mogla spati, Janek je bil seveda zelo solidaren z menoj, čeprav si tega sploh nisem želela. Ampak ko mi je kapnilo (kar je dobra stran), da ga bolj skrbi to, kdaj bodo oprane preproge in jih bo navesil po radiatorjih, sem tudi to uredila. Janek pa svoje in potem je zaspal.

Jutro je bilo … še kar, razen mojega motoviljenja po kuhinji in počasnosti. Moje misli so bile odvezane, se mi je zdelo, in so se pasle razkropljene kot poleti bovške ovce po ravnini. Pomislila sem (kar je dobro), da moram na tak dan trikrat preveriti, ali imam v torbi denarnico in vse drugo.  

Janek je odmaširal, ves zadovoljen, v svoj delovni center, jaz pa na parkirišče. Še vedno je deževalo, svetla noč in dež sta me uspavala. Šipe na avtu so se orosile (kar je dobro), nihče me ni videl, kako smrčim, najbrž z odprtimi usti, hehe.

Potem sem pobasala Janeka, po mojih standardnih vprašanjih: kaj je delal, kaj je jedel, kaj je rekla Mojca … in njegovih standardnih odgovorih: dobro, dobro, dobro, sva se odpravila proti domu. Vklopila sem gretje v avtu, nekaj časa je pihalo mrzlo, pa malo toplo …, dokler se nisva pripeljala do semaforja pred gradbiščem novega viadukta takoj za Kobaridom. Ustavila sem avto, izpod pokrova pa se je začel valiti dim. Nejeverno sem pogledala okoli sebe, ali je kje še kakšen avto. Moji možgani so se potuhnili in niti pod razno niso hoteli pomisliti, da najina karjola, vseeno še s štirimi kolesi, spušča indijanske signale. Janek je strmel skozi sprednjo šipo avta v debelo meglo, ki se je valila naokrog. Pogledoval me je od strani, čutil, da je nekaj precej narobe. Stopila sem iz avta in odprla sprednji pokrov motorja; vse naokrog po motorju sta brizgali in sikali voda in para. To je bila dobra stran, veste. Ker sem pred nekaj dnevi videla kombi, pri katerem so izpod pokrova sikali ognjeni jeziki.

Janek me je gledal z velikimi očmi, jaz sem se začela smejati. Potem pa še on. Poklicala sem na servis, pa na zavarovalnico. Dobra stran: polno zavarovanje avta. Decembra, ko sem ga zavarovala, me je bolela glava, zato pa me je zdaj manj. Avtovleka je prispela v desetih minutah, nadomestni avto naju je že čakal na servisu. Janek je navdušeno opazoval, kako je voznik avtovleke nalagal najin avto, meni se je malo, priznam, zasmilil. Avto, no.

Spomnite se: če gre lahko kaj narobe … Janek se ni in ni mogel povzpeti v vlečni kamion. Stal je na dežju, se vkopal v pesek ob pločniku, stiskal zobe, cepetal, obupano vzklikal: ne, ne! Prijazni šofer ga je vabil v kabino, jaz sem prosila, dopovedovala, ga prijela pod roko, počasi rinila naprej … Po pol ure, ko sva bila že oba mokra, pa je le zmogel. To je dobra stran, ali ne?

Na servisu sva prevzela nadomestni avto, prenesla vanj vrečke s hrano in šla (spet) domov. Še vedno je deževalo, avto je bil karavan, torej velik, preden sem se ga privadila, sem naredila krajšo kolono. In se tudi umaknila s ceste. Iz vrečke sem vzela vodo, ker sem vedela, da je Janek žejen, in me je prestrelilo: ključ od hiše je ostal v avtu na servisu. In sem se odločila: trikrat v enem dnevu pa ne grem v Tolmin! Pa amen! Raje bom vlomila v lastno hišo!

A ne, kako dobre ideje imam? No, to je dobra stran, veste! Kako sem vlomila v hišo, pa vam res ne morem povedati! Ključa ni bilo, sekire nisem uporabila, šipe nisem nobene razbila, tudi lestve nisem uporabila, da bi splezala skozi odprto okno spalnice, hehe.

Zvečer sva bila čisto zadovoljna z vsem! Kmalu sva šla spat. Preden je Janek zaspal, je očitno premleval kaotičen dan. Sredi Mišmaša me je pogledal in rekel: »Presneta stopnica!« No, besedo presneta lahko nadomestite tudi s kakšno drugo, jaz tukaj ne bi rada sramotila sebe niti Janeka. Saj veste, sploh po takšnem dnevu, naj nama bo oproščeno. Šele takrat mi je uspel povedati, da ga je zmotila in prestrašila visoka stopnica v kabino vlečnega vozila.

In še ena dobra stvar: na koncu jo je zmogel! Premagal je samega sebe! In še čisto zadnja dobra stvar: pomislila sem, da dan niti ni bil tako slab, in vse mi je bilo ravno …

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 11, 18. marec 2025.

revija Jana