Pexels

Pred Bogom smo vsi enaki – ta hudo zlorabljeni stavek sicer pripada apostolu Pavlu, ki je s tem mislil, da smo vsi grešniki, torej vsi potrebujemo božjo pomoč in odpuščanje. Večinoma pa so imeli v mislih nekoliko drugačno razlago: če že na Zemlji nimate enakih možnosti, se tolažite vsaj s tem, da bo Bog na onem svetu poskrbel za vas. S pristavkom – seveda le v primeru, če boste ubogali cerkveno in posvetno oblast, ki jo pristojna Cerkev priznava. Pred lansko veliko nočjo je prezbiterijanec (sodijo med protestante) Donald Trump prodajal bogato okrašeno Biblijo, ki ji je dodal še ameriško ustavo in nekaj podobnih dokumentov, hkrati pa obljubil, da izkupička ne bo uporabil za novembrsko volilno kampanjo. Amerika da je skrenila z božje smeri in jo je treba nujno vrniti na pravo pot. In zdaj to počne, čeprav Biblije ne omenja več, ampak samo še sebe. Kristus.

Velika noč je za mojo generacijo, ko se je še gledalo pod prste, kdo je veren in kdo ne, nekoliko drugačen praznik kot božič – smo pač tisti iz partijske linije smrečico naredili en teden pozneje. Velike noči pa v nevernih družinah ni bilo mogoče kar tako ignorirati, še posebej ne na vasi. Ljudje so čistili okolico, belili z apnom zidove, da se na njih ne bi nabiral mrčes, otrokom je bilo treba nakupiti nova oblačila in čevlje, ker so vse tisto od prejšnje pomladi prerasli, in tudi za odrasle se je spodobilo, da nesejo košaro k žegnu v čem novem. Na veliki petek so se kuhale šunka in klobase, pekle so se tradicionalne potice, jajca so se barvala in krasila v prave umetnine. Če so že odrasli neverniki vse to zmogli ignorirati, pa tega niso bili sposobni otroci, hoteli so svoje pisanke in amen. In so jih večinoma dobili. V ponedeljek (ki v socializmu ni bil dela prost dan) smo nosili v službo za malico šunko in potico, nekateri so zraven s prsti, pobarvanimi z barvo od pirhov, listali Komunista. Takrat je bilo razmerje v plači med čistilko in direktorjem 1 : 4, v bolj grešnih podjetjih celo 1 : 5. Zelo plodovit kolega novinar Marjan Kos iz mariborskega dopisništva je neredko zaslužil več kot glavni urednik Dela. Primerjava z današnjimi razmerami je nemogoča.

Tisto, kar hudo žalosti in skrbi, je kljub deklaraciji o človekovih pravicah in mednarodnim sodiščem za zločine čedalje večja neenakost med ljudmi. Na površje je končno priplavala prava barva ne le nekaterih samodržcev, ampak tudi celih nacij. Predvsem Judje v Izraelu si domišljajo, da so od boga izbrano ljudstvo, vsi drugi so ljudje druge kategorije ali sploh niso ljudje; kar so med nacizmom doživljali sami, zdaj počnejo drugim. Rusi so vse bolj prepričani, da so vir in steber slovanstva in da jim pripadajo vsa ozemlja, kjer so njihovi grobovi. Muslimani se niti med seboj ne morejo sporazumeti, katera oblika islama je bolj prava … Da o Trumpu niti ne izgubljamo besed. Skratka, ljudje nismo niti približno enakovredni niti po nacionalnosti in veroizpovedi (o spolu tokrat ne bi), kaj šele po premoženju, ki enim kljub pridnemu delu komaj zagotovi preživetje, drugi pa si kopičijo bogastvo – in vladajo svetu. Tolažba, da smo pred Bogom vsi enaki, ne zaleže več. Hočemo biti enaki tudi pred sodiščem, v državni upravi, pri šolanju in zaposlovanju, hočemo uporabljati svoj jezik ter živeti svojo kulturo. In sem navsezadnje sodi tudi velika noč – če je že ne praznujemo zaradi verskih razlogov, jo pa zato, ker je del naše družinske in nacionalne biti. Veliko ustvarjalnosti pri poslikavi pirhov!

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 15, 15. april 2025.

revija Jana