Šimen Zupančič

Kaj pa je klekljanje, je vprašal možakar, in ko so mu razložili, je izbral to drugo možnost. Morda je svet takrat izgubil dobrega pianista, je pa zato pridobil izvrstnega čipkarja. Zdaj odlično kleklja in nima več težav s prsti. Resnična slovenska zgodba.

Ta je le ena od mnogih, ki jih je Jože Stanonik, tudi sam klekljar, izvedel, ko je zbiral prijave za razstavo klekljarjev v Žireh. Že dolgo si je želel razstavo, pravi, na kateri bi svoje čipke pokazali samo moški. Se je zapletalo, leta je trajalo, ampak zdaj jo bo dobil: od 26. aprila do 2. maja bodo v Žireh 19. klekljarski dnevi in v okviru prireditve tudi razstava čipk klekljarjev vseh generacij. Še sam ni vedel, da toliko Slovencev kleklja, pravi Jože, presenečen nad odzivom na razpis za razstavljavce.

»V začetku je šlo bolj počasi, zdaj jih je pa vedno več.« Prejšnji teden, ko sva se pogovarjala, jih je bilo 121, ocenjuje pa, da se jih bo prijavilo še kakšnih dvajset. In so res iz vseh generacij, od fantov, ki se klekljanja šele učijo, do zrelih mož. To je zelo veliko čipk, ampak razstavni prostor, kapela Male Cvetke v Žireh, je dovolj velik za vse, zagotavlja.

Moški so odlične klekljarice

Nekoč sem se pogovarjala z učiteljico klekljanja in rekla je, ja, v šolah klekljanja so tudi fantje in prav nič slabši niso od deklet, ampak potem jih zaradi pritiska okolice, ki meni, da to ni za moške, večina odneha. A se zdi, da se sodobni moški in fantje vedno manj menijo za ustaljeno prepričanje, da naj bi bilo klekljanje »žensko opravilo«. Konec koncev so se z izdelavo čipk v nekaterih delih Evrope nekoč poklicno ukvarjali predvsem moški.

Dve skupini klekljarjev sta, pravi Jože. Eni so, tako kot on, začeli že v mladosti, drugi pa so upokojeni ali tik pred upokojitvijo in iščejo nov hobi. Med slednjimi je Metod Pavlin iz Naklega. Naklo načeloma ne slovi kot čipkarsko središče, imajo pa skupino klekljarjev, ki se sestaja enkrat na teden, in v njej je Metod edini moški. Petinosemdesetletni upokojeni graver se je šele po upokojitvi pred tremi desetletji začel ukvarjati s klekljanjem.

»Zdelo se mi je, da moram nekaj početi, in sem se lotil različnih stvari.« Začel je kot popoln samouk, klekljanja se je naučil iz knjige, šele pozneje je šel tudi v tečaj. Metod je čipkarski inovator, edini od naših treh sogovornikov tudi sam riše vzorce za čipke. Vsega se loti, vse ga zanima. Na primer v čipke odeti pirhi.

»Tudi v Idriji sem spraševal, ali imajo kakšne vzorce za pirhe, pa so rekli, da ne.« Nič hudega, jih je pa sam naredil. Tako kot čipkaste črke, tudi te so njegova iznajdba. Najprej jih je naredil nekaj, potem si je pa rekel, zakaj pa ne cele abecede? Pa jo je narisal (tudi strešic se ni ustrašil) in potem še naklekljal, pa številke tudi. Prav pridejo pri spominskih izdelkih za kakšne obletnice. Polne mape risb in čipk ima v omari, vsaka nova prekosi prejšnjo.

Šimen Zupančič

»Rad se ukvarjam s kakšno stvarjo, ki je drugi ne delajo,« pojasni. Kleklja »po potrebi,« pravi. »Če nimam kaj početi, sedem in delam. Ljudje me sprašujejo, koliko časa pa to delaš? Toliko časa, dokler ni gotovo.« In ni ostal samo pri čipkah, pove njegova žena: »Risal je tudi vzorčke s križci, kakšne lepe prte je izvezel!«

Povšter, bula ali punkelj? 

Kako veste, s katerega konca Slovenije je klekljar? Po tem, kakšno besedo uporablja za blazino, na kateri kleklja. Izrazov je zares veliko, naguglali smo jih zvrhan koš. Metod na Gorenjskem pravi blazina ali povšter, Jože, ki je iz Žirov, reče punkelj, Benjamin Jamšek iz najmlajše generacije klekljarjev pa je doma s Črnega Vrha nad Idrijo, kjer pravijo bula.

Njegova mama, učiteljica klekljanja, med našim pogovorom na Osnovni šoli Črni Vrh v sosednjem razredu uči polno sobo mladih klekljarjev. Veliko fantov je med njimi. Ne, pravi dvajsetletni Benjamin – ki je kot otrok tudi sam obiskoval Čipkarsko šolo Idrija, oddelek Črni Vrh, prav na tej šoli – fantov, ki klekljajo, tu nihče čudno ne gleda.

Preberite tudi:

• Motivi Ptuja v čipkah
• Klekljarski skupini Žnurce pomembno priznanje

»Na tej šoli kleklja več kot polovica fantov, zato s tem sploh ni problema. A le redki klekljajo tudi kot odrasli. Glede na to, da je mama učiteljica klekljanja, nas je vse že pri kakšnih štirih letih dala za bulo. Najprej smo malo premetavali kleklje, potem smo pa naredili tudi kakšen izdelek.« Trije bratje so bili pri hiši in ena sestra. Fantje ne klekljajo več, tudi Benjamin pravi, »jaz grem samo tako za hec na državno tekmovanje v Idrijo«. Njihova sestra pa še vedno kleklja, na Ptuju uči klekljanje.

Sveta trojica Idrija-Železniki-Žiri že dolgo niso več edini centri čipkarstva pri nas. Najznamenitejši, najbolj množično klekljarski, to že, vendar danes klekljajo po vsej Sloveniji. Tako ženske kot moški. Ambasadorke klekljanja so bile praviloma ženske, ki so se – zaradi poroke, službe ali česarkoli že – preselile v čipkarsko nedotaknjen kraj in tam za klekljanje navdušile druge ženske. In zato danes klekljajo tudi na Štajerskem in v Prekmurju, recimo. Klekljarstvo je nalezljivo, očitno. Kar kažejo tudi zgodbe nekaterih klekljarjev, ki so se sukanja klekljev naučili od svojih žena.

Vloga osamosvajanja Slovenije pri čipkanju

Jože je doma iz Žirov in je eden tistih, ki – s premori – kleklja že vse življenje. »Začel sem pri petih letih. Mama je veliko klekljala, tudi oče je znal. Sem zadnji otrok od petih. Ko sem imel šest let, so bili vsi drugi v šoli in mama je rekla, da sem bil zelo živahen. Rekel sem, da bi šel rad v klekljarsko šolo. Mama je šla vprašat učiteljico, ali bi me vzela. Naj pride, je rekla učiteljica, ampak vam povem, fantje ponavadi zdržijo mesec, dva, potem je pa konec.« Jože je zdržal pet let.

Šimen Zupančič

»V čipkarski šoli sva bila dva, malo so naju hecno gledali, ampak nama je bilo vseeno.« Potem se je učiteljica z možem odselila in je Jože rekel, če učiteljica neha, bom jaz tudi! »V teh letih so druge stvari pomembnejše, šola, služba, treba si je ustvariti gnezdo.«

V poznih osemdesetih, leta 1988, 1989, je veliko poslušal radio. V zraku je bila odcepitev od Jugoslavije in Jože je vneto poslušal oddaje, kjer so govorili o tem. Na sporedu so bile zvečer, se spominja, pa je začel ob poslušanju spet klekljati. »Pa sem klekljal in poslušal in tako nekaj naredil in nekaj izvedel. Potem spet nekaj let nisem klekljal, ker sva z ženo gradila hišo. Zdaj največ klekljam decembra, januarja in februarja, čez leto ne toliko. Nato so začeli še najini trije otroci, vsi znajo klekljati in vsi so hodili v klekljarsko šolo v Žireh. Zdaj klekljajo samo še za hec. Ampak mlajši sin je naredil čipko punci, zdaj svoji ženi, za rojstni dan ji je sklekljal vrtnico.« Ja, se smeje Benjamin, »za take stvari je uporabno«.

Šimen Zupančič

Zenovsko klekljarstvo

Še ena, redko omenjena prednost klekljarstva je njegov terapevtski učinek. Ne samo za fino motoriko kot v zgodbi iz uvoda, ustvarjanje čipk prinaša tudi sprostitev in duševni mir. »Z ženo oba klekljava. Odlično se razumeva, ampak tako dobro, kot se pogovoriva za punkljem … klekljanje pomirja. Tudi kakšne hude debate. Čisto drugače se pomeniš,« pravi Jože. Benjamin mu pritrjuje: »V osnovni šoli smo bili pri klekljanju vsi bolj mirni.«

To, česar čipkarstvo ne prinaša, pa je denar. S klekljanjem ne boste obogateli. Vsi trije sogovorniki klekljajo zase in za kakšno občasno darilce, svojih čipk ne prodajajo. Glejte, vzdihne Jože, »za čipko potrebuješ 15, 20 ur in več. Če računaš po štiri evre na uro, je to 60 evrov …« Ja, vztrajam, ampak če bi se našla podjetna duša, ki bi znala vso to čipkasto lepoto od čipkarjev spraviti do trgovin v turističnih mestih, kjer se potika veliko turistov, ki iščejo načine, da bi zapravili denar za kaj lepega in nekičastega, v kraje, kot so Ljubljana, Bled, Kranjska Gora, Portorož … Tudi razstava v Žireh je neprodajna. Razumem, klekljanje je za dušo. Ampak če bi zraven še kaj prineslo …

Klekljanje je javno izpostavljeno samo na državnih tekmovanjih, pravi Benjamin. »Vedno pravim, skromnost je lepa čednost, ampak škoduje. Kaže, da smo klekljarji in klekljarice skromni,« meni Jože, ki pa ocenjuje, da tej obrti – umetnosti? – zelo dobro kaže. »Čipkarstvo nikakor ne stagnira ali celo zamira, mislim celo, da je v rahlem vzponu.«

Šimen Zupančič

Tudi poslanci klekljajo

Razstava čipk klekljarjev je odprta od 26. aprila do 2. maja v okviru Klekljarskih dni v Žireh. To ni zelo dolgo, ampak Jože Stanonik zagotavlja, da si jo bo po dogovoru moč ogledati še tudi pozneje. Razstava bo v kapeli Male Cvetke v žirovskem župnišču, ki je dovolj velika, da bo lahko gostila čipkaste izdelke klekljarjev iz vse Slovenije. »Predstavili se nam bodo moški različnih poklicev – od učencev klekljarskih šol do proizvodnih delavcev, vrhunskih športnikov, glasbenikov, vodilnih delavcev, akademikov in poslanca,« je v zapisal. »Kolikor je raznovrstnih izdelkov, toliko je različnih in zanimivih razlogov za klekljanje včasih in danes.« Mimogrede, vstop je prost.

Čipke niso samo prtički

Čipke, ki danes krasijo oblačila (In tančice nevest), so zvečine sintetične, saj bi bile ročno izdelane veliko predrage, da bi si jih (razen občasne kraljeve neveste) lahko privoščili, tudi moških manšet že stoletja ne krasijo več čipke, zato ob besedi čipka danes zvečine pomislimo na prte in prtičke. Ampak, oh, čipka je lahko še toliko več! Čipka je lahko grb Žirov, ki ga je Jože sklekljal po povečani fotografiji, čipka je lahko Benjaminov modri plamen, čipka so lahko Metodove podobe žensk, pa njegovi v čipko odeti pirhi ali prelepe inicialke, ki jih po lastni zamisli izdeluje le on. Ali tisti prepleteni nageljni, za katere je (sem si prav zapomnila?) potreboval 88 klekljev.